Med nadevanjem žoln in preverjanju prisebnosti le teh, so se možem zenice spotaknile ob moje modro obarvane nohte. Po štirinajstih dnevih v prestolnici sem že skoraj prava mestna kikla.
Parkirali smo v Ukvah (Ugovizza) in odštorkljali po cesti proti sedlu Lom.
Vse do sedla se je vila cesta, po kateri sva se z Gregom prekucevala čez debele cokle, Matjaža pa sta imela pse bolje natrenirane, zato sta smela kar brez ribniške obutve.
Očarani nad nedotaknjeno belino zremo proti vrhu, močnejši spol ob tem preračunava še preostale višinske metre in fotografira...
...najboljšim uspe še nekaj fotografij "This winter's most fashionate color is black on white" :)
Malo me je že razdražilo ovinkarjenje okoli cilja, pa sem oblekla "rumeno majico".
Zadaj vrhovi na avstrijsko vasjo Hermagor. Tudi tem sosedom so nadeti le klobuki, snežne stelje pa niti za seme.
Matjažu E. je malica pognala vročo kri po žilah, da je sneg za njim zapadel znova.
Po nerganju zaradi izvijanja med gostim drevjem po strmem grebenu nad sedlom, nas je hribček nagradil s temle...
Silen veter nas je pričakal na vrhu, zato smo vsak malo po svoje čimprej pobegnili za rob.
V zavetju prvih dreves smo se se vsi štirje dobro prešteli, nato pa z vso romantično ljubeznijo razrezali deviško pobočje.
Druga smuka letos, ko je bilo enostavno nemogoče med smučanjem držati jezik za zobmi in usta zaprta. Na srečo je sezona mrčesa zaprta. :)
Spodnje fotografije govorijo same zase...
Junaki pravljice in fotografi so: Matjaž Eržen-ata...
...Grega Šifrer s prijetnim premetavanjem kolen levo-desno...
...Matjaž Čelik s privihanimi ustnimi kotički in edini, ki se je uspelo izmuzniti "close shotu"...
...Gregovo skromno izkazano zadovoljstvo...
...jaz in Matjaž pa sva turo ocenili čez obe vrsti zob. Po turi smo izdatno raztezali smejalne mišice.
Moj fosilni fotoaparat je preminil po prvi fotografiji, zato so jih nesebično prispevali Grega in Matjaža.
0 comments:
Post a Comment