Zgodovina kanjoninga

Mrzla voda prileže, kadar sonce nesebično razdava svoje žarke, da je še termometru vroče. Med strmimi stenami vzpetin je ujet potok, nad katerega se s kamnitih polic sklanjajo raznobarvne cvetlice, grmi in drevje, sončni žarki pa tja padajo le kratek čas ali sploh ne, zato ima voda lahko tudi v poletnih mesecih nizko temperaturo, tudi okoli 4 ¤C. Žuboreč potok stopnjuje moč vse do divjega bučanja slapu ob več meterskem padcu na kamnite stopnje pod njim, kjer se zopet ujame v zelen tolmun in nudi dom ribam, žabam, močeradom, kačam, kačjim pastirjem, metuljem ter drugim živalim, ki jih tam pogosto srečujemo. 

Soteske in kanjoni so ljudem v preteklosti omogočali varno a garaško življenje. Skoznje običajno teče potok ali reka, ob katerem se v soteskah vije cesta, obdana s strmini stenami v obliki črke V.  Kanjon je globoko zarezana tesen, s skoraj navpičnimi in koničastimi stenami. Obe obliki sta posledica globinske erozije. 

Napredek civilizacije nas je odtegnil od tako napornega bivanja in iskanja varnega zavetja, zato so kanjoni ostali pozabljeni vse do druge polovice 19. stoletja, ko so vanje pokukali prvi raziskovalci. Ti so se skoznje gibali povsem brez modernih pripomočkov. Pri osnovnih gibanjih pri kanjoningu jih je odlikovala izjemna spretnost, domiselnost in trdoživost.  

Eden izmed prvih znanih kanjonarjev je bil francoski speleolog in hidrogeolog Edoard Alfred Martel, ki se je na koncu 19. stoletja spustil skozi celo vrsto kanjonov v francoski Provansi in Primorskih Alpah. Sicer so prve spuste v evropskih soteskah podpisali večinoma francoski, španski in italijanski speleologi ter gorniki, ki so se na tovrstne ekspedicije podali v volnenih puloverjih in usnjenih čevljih, pri napredovanju pa so že uporabljali težke konopljine vrvi, po katerih so se spuščali v Dulferjevem sedu, ki si ga je izmislil Hans Dulfer. Pomagali so si še z doma narejenimi vrvnimi lestvami in železnimi klini.

Beseda kanjoning označuje gibanje v kanjonu in vključuje širok nabor znanj iz aktivnosti v naravi. Skozi  kanjon večinoma napredujemo na 6 načinov. S hojo, plezanjem, dričanjem, plavanjem, skakanjem in spuščanjem po vrvi. Hodimo v visokem čepu in si kar največ pomagamo z rokama, saj v primeru zdrsa padec ni tako neroden in boleč. Plezamo vedno izjemno pazljivo po principu treh opornih točk. Tako smo v stiku s podlago z nogama in eno roko ali obratno. Dričamo v sede ali leže na hrbtu, snožno z nogama naprej, roki sta pokrčeni  v komolcih in prekrižani na prsih s pestmi na ramenih. Glava je nekoliko predklonjena, da ne drsimo s čelado po skali. Skačemo sonožno ali z zaletom, vedno z nogama naprej in rokama ob telesu. Pri doskokih v plitvo vodo moramo amortizirati padec do popolnega čepa. Uporabljamo tudi reševalni skok v vodo. Plavamo kravl ali prsno tehniko, pri čemer je glava nad gladino. Uporabljamo tok vode, da se kar najmanj utrudimo in prihranimo čimveč energije. 

Hiter razvoj gorništva in tehnične opreme je v zadnjih 30 letih omogočil hiter razvoj športnega kanjoninga povsod po svetu. Lahko dostopne kanjone, opremljene z vso potrebno infrastrukturo, kot je npr. Vintgar pri Bledu, si lahko ogleda prav vsak. Izleti v nekoliko težje, npr. Sušec, Globoški potok ipd. pri Bovcu, Grmečica in Jereka v Bohinju, se izvajajo z licenciranimi vodniki.

V kanjonu bo kar najmanj drselo v neoprenskih čevljih iz vodopropustnega materiala, s trdim, nedrsečim podplatom. Zadovoljivo se obnesejo tudi cenejši dvoranski športni copati, pod njimi pa neoprenske nogavice. Telo pred mrazom varuje od 3 do 5mm debela neoprenska obleka, ki je lahko eno ali dvo delna, neoprenske rokavice in kapa, ki ima v predelu ušes luknjice. Na glavi mora biti še čelada, ki ima certifikat proti padajočemu kamenju. Ščitnik za neopren bo dobrodošel za manjšo obrabo neoprena v predelu zadnjice zaradi dričanja. Izjemno uporaben del opreme je suha vrečka za okrog vratu za telefon in nahrbtnik z luknjami za odtekanje vode. Prva pomoč, prilagojena za kanjon, in vsaj nekaj metrov vrvi za kanjoning sta obvezen del opreme vsake skupine kanjonarjev.

V bolj vertikalnih kanjonih je potrebna še osebna in tehnična oprema skupine. Med osebno opremo spada pas za kanjoning, osmica z vponko z matico, dve popkovini za samovarovanje različnih dolžin z vponko z matico, piščalka, nož in rezervna oprema.

Vsak mora imeti na pasu še tehnično opremo za reševanje in samoreševanje, ki sestoji najmanj iz dveh pripomočkov za izdelavo sprostljivih blokad (6mm vrvice, T-block, Shunt, Micro Traxion ipd.), 4 dodatnih vponk z matico, dolgega plezalnega kompleta z vponkama z matico in dveh 2m vrvic premera 6mm.

Skupina kanjonarjev bo potrebovala še nahrbtnike za kanjoning z vrvico z vponko.

Spuščanje bo mogoče po vrvi za kanjoning (premera 10mm) dolžine dvojne višine najvišjega slapu, potrebna pa je tudi rezervna vrv dolžine vsaj ene višine najvišjega slapu. Nekje na suhem bodo še skica z opisom kanjona, topografska karta in čelne svetilke. Pri raziskovanju neobljudenih kanjonov je nepogrešljiva tudi oprema za nadomeščanje svedrovcev in rink ter pripravo improviziranih varovališč in sidrišč za spust.

Samostojen izlet v neznani kanjon zahteva primerno opremo in dobro pripravo, ki vključuje: 

· Poznavanje vstopnega in izstopnega mesta ter možnih zasilnih izhodov iz kanjona 
· Pridobiti in zanti uporabiti skico in opis kanjona ter topografsko karto v merilu največ 1:25000 
· Poiskati aktualne fotografije in aktualne informacije o stanju v kanjonu (prehodnost, možne nevarnosti, varovališča,...) 
· Poznavanje lokalnih vremenskih in snežnih razmer ter najaktualnejše lokalne vremenske napovedi 
· Pridobiti informacije o trenutnem vodostaju v kanjonu in vodotokov na dostopu in izstopu 
· Informacije o velikosti povirja in povirja pritokov 
· Pridobiti informacijo o aktualni temperaturi vode in ali je ta pitna 
· Pozanimati se o drugih potencialnih nevarnostih 
· Pomniti številko za klic v sili in znati opisati lokacijo kanjona v primeru reševalne akcije 
· Pridobiti informacije o posebnostih izbranega kanjona, o vzrokih nezgod 
· Poiskati informacije o kanjonih v neposredni bližini 
· Poiskati informacije o možnem prevozu nazaj na vstopno mesto in možnosti parkiranja 
· Izbrati primerne soudeležence 
· Obvestiti bližnje o nameravani turi, v avtomobilu pustiti listek z informacijami o nameravanem izletu in predvidenem času vrnitve

Opis kanjona

Skica kanjona

Porečje kanjona

Topografska karta za kanjoning

V kolikor k opisanemu športu pristopimo odgovorno in s spoštovanjem, grozi hitra zasvojitev s tem romantično- avanturističnim športom.

Read More

Kanjoning na Korziki

Celo leto naju je s sodelavcem grela ideja o tedenskem kanjoningu na Korziki. Precej sva povpraševala pri prijateljih o možnostih, ki jih ponuja ta prekrasen francoski otok. Dobila sva nekaj dobrih nasvetov, nadaljnje informacije izbrskala na spletu, prelistala obstoječe vodničke in pridobila odgovore na povpraševanje iz lokalnih firm. Izbrana ekipa sedmih kanjonarjev je bila soglasna, še pred razkritjem podrobnejšega plana.

Nadaljne priprave so bile dokaj enostavne, saj je Matej Korziko že poznal, pri njegovih starših pa sva našla geografske karte in vodničke. Pripravila sva okvirni plan, o opremi pa nisva pretirano izgubljala besed, saj sva pred tem bila dvakrat v španski Siera de Guarri na tedenskem raziskovanju kanjonov, zato sva se ravnala po izkušnjah. Zatopila sva se v opise in skice, pregledovanje fotografij na spletu in pripravo rezervnega plana za slabo vreme, ki nama je vzel največ časa. Nekaj mesecev prej sva rezervirala dokaj poceni karte za trajekt. 

Teden pred druščino sva se odgugala iz italijanskega Livorna proti Bastii, nato pa odpeljala proti jugozahodu, da bi preiskala otok ter preverila istovetnost opisov in skic v vodničku ter pridobljenih informacij z dejanskim stanjem na terenu. 

 

Prvi skok v vodo sva dočakala v kanjonu Ruda, kamor sva prisopihala s pašnika za vasico Corscia, nad katero se z 2706 m bohoti najvišja gora Korzike - Monte Cinco. Vanj sva se spustila optimistična zaradi vodostaja, ki sva ga preverila z mostu nad izstopnim mestom. Prvo zožanje kanjona je omajalo vero, da bom pri spustu po vrvi skozi slap lahko stala trdno na tleh. Mateju je pomagalo dodatnih dvajset kilogramov, zato sva staknila glave, pretehtala možnosti in idejo o predčasnem umiku iz kanjona preložila na kasneje. Naslednji slap sva oblezla in preverila divjo vodo pod njim ter ugotovila neizbežen zaključek prvega kanjona.

Prenočila sva pod zvezdnatim svodom v Ponte Leccia. Zjutraj sva ovinkarila med prašiči in kozami proti zahodu, se na sedlu Col de Vergio poslikala z Napoleonovim kipom in iskala nadaljnje informacije o kanjonu Dardo, ki se izliva v sončni zahod Sredozemskega morja, pod vasico Piana. Dopoldne sva že čofotala v tem prekrasnem kanjonu z vertikalnimi slapovi, ki ozaljšan s skalnimi bloki, grčasto dričalnico in ponvicami položno pade v morje. Hitro sva slekla vso neoprensko navlako in se okopala v slanih valovih, ohlajenih z ledeno mrzlimi izviri, nato pa težka nahrbtnika naložila na rame in zagrizla skozi kanjon. Na desnem bregu sva ujela pot k cesti. Po dveh urah hoda pod ošiljenimi rdečimi špičkami in roglji, s srčki vsepovsod, sva iz avta spraznila celotno zalogo hrane. 

Z velikim pričakovanjem sva se pripeljala s sedla Col de Bavela in z dvema urama rezerve napadla proti precej odprtemu kanjonu Purcaraccia. Hoja načeloma vzame 1 uro, a v vodničku omenjajo še dve uri v blodnjaku možicev, ki so jih postavili izgubljeni kanjonarji. Tudi midva sva obogatena s to izkušnjo našla pravo stezo na desnem bregu. Polna navdušenja sva dričala do 12 metrov dolge, dokaj položne in gladke dričalnice, ki končajo v globokih kristalnih tolmunih in se obešala po vrveh do 45m visoki slapov, ki lijakasto padajo po nedrsečih stenah. Kanjon konča z 10m skokom prek slapu v zelen tolmun.

Naslednji dan sva raziskovala vstop in izstop kanjonov Vaca in Polischellu. Nerodna pri branju človeških sledi sva dodobra okusila makijo, ki naju je obrusila do krvi. Doumela sva, da je prava steza tista, kjer je mogoče napredovati stoje. Samozavestno sva se odpeljala družbi naproti, ki naju je pričakala pri kanjonu Chipettu. Popoldanski načrt je splaval po makiji zaradi napačnega opisa v vodničku. Po dveh urah izgubljanja smo nazdravili slabemu začetku, dobremu koncu v regiji Bastia. 

Jutro je prineslo dobre obete z desnega pritoka reke Gollo. Po prepadni makedamski cesti smo se, mimo zavrženih vozil v globelih pod nami, pripeljali na ravnico blizu kanjona Petra Leccia. Dostop nam je ukradel eno uro, kar smo hitro pozabili ob spuščanju po prvem 14 meterskem slapu, ki smo ga nato še nekajkrat dričali po priporočilu in demonstraciji lokalnih vodnikov. Navdušeno smo vriskali, ko smo padali v majhen spenjen tolmun. Precej divji in drseč kanjon nam je po nekaj spustih po zelenih slapovih serviral še naslednjo noro 15 metersko dričalnico. Vsak spust posebej smo se bali, da se razmažemo na skali ob njej, a sta vodna blazina in oblika skale poskrbeli za varen pristanek v mehurčkih. 

Naslednji dan smo lahkih nog stopali po poti Scala Santa Regina k prvemu slapu kanjona Fulcanaghja. Sedemkrat smo se spustili po vrvi preko razglednih in dokaj suhih slapov, ki so se nizali en za drugim. Kri po žilah je pognal pogled 70 m  niže, kjer je najvišji slap kanjona izginil med granitnimi skalami. Nekajkrat smo se še namočili v majhnih osončenih ponvicah z ne ravno sveže zeleno vodo in že smo z mostu skupinsko pozirali fotografskemu objektivu. 

Zvečer smo se nastanili v kampu v mestecu Porto, ki se dviga nad istoimenskim zalivom na zahodni obali. Zopet smo se odpravili v Dardo, ki pa je bil tokrat zaradi dežja nekoliko bolj vodnat. Precej utrujeni smo namesto kopanja v morju raje z raztegnjenimi kraki polnili baterije v šotorih. 

Zjutraj smo se odpeljali južno. Razočarano in z občudovanjem smo s ceste uzrli mogočen 65m slap kanjona Sulleoni, levega pritoka reke Lomberlaccio. Takoj smo sprejeli rezervni plan. Kanjon Piazzilellu naj bi bil možen tudi kadar je v Sulleoni veliko vode. V vodničku ga opisujejo kot ne kaj prida a z nekaj vrhunskimi slapovi. 

Več kot uro smo jamraje predirali trnje navzdol kanjona, ko smo zaslišali navdušene vzklike. Izza vej smo se zdrenjali na rob, da bi prav tako uzrli prekrasen kanjon, iz katerega se strmo dvigajo gozdnati bregovi, na obzorju pa izginja v valovih morja, na katerih se odsevajo zlati sončni žarki. Po nekaj sočnih besedah, ob nekončnem pogledu proti dnu, se je  v naju vpičilo vseh 14 očes. Prav zares smo se po vrvi spustili po drsečem, 88 meterskem slapu, ki nas je dobro stuširal in sem tam okamenjal gledalce spodaj. Ob izpetju vrvi iz osmice se je šele zaslišalo prvo čebljanje in končno krohot s prestanim stresom osoljenih šal. Kanjon smo nadaljevali v takšnem zaporedju vse do konca. 

Levi pritok reke La Gravone, kanjon Cardiccia oz. Richjusa smo našli ob vasici Bocognano, blizu mesta Ajaccio. Polischellu oz. Polischeddu se nahaja pod sedlom Col di Larone, med vasicami Zonza in Solenzara. Rdeča nit obeh je skakanje, dričanje z nekaj krajšimi spusti po vrvi. Čofotanje v ledeno mrzlih, zelenih tolmunih je čudovito. 

Krono celotnemu izletu je dalo sneženje v kanjonu Purcaraccia, v katerega smo zlezli pri 4 stopinjah celzija. Drgetajoč smo se stiskali pred vsakim spustom in dričalnico. Piko na i je pribilo babje pšeno, ki nas je neutrudno mlatilo ob preoblačenju pri avtih. Kosilo nam je začinil še pesek, ki ga je divji veter pod Monte Incudine (2134m) odložil na krožnike. Hrustajoče gurmanske užitke smo zaokrožili z večerjo v priporočeni restavraciji, nad katero so se naše borbončice zgrozile. Lakoto je lahko umirila le vožnja s trajektom skozi nevihto. 

Nepozaben dopust smo zaokrožili s poslednji skokom - v domačo posteljo z vodničkom Corse canyons v rokah.

Read More