Dopoldanska grapa v Mrzli gori

Tokrat smo se pošteno potili. Naše podvozje je počivalo vse do Okrešlja, zato bi ne imeli nič proti osvežilnim kapljicam Rinke, če bi jih zaneslo proti Savinjskemu sedlu.

Dalje pa je šlo gladko, a so hudimane smuči kaj kmalu zopet kapitulirale. Obuti v dereze, s cepinom v roki in pokrovko na glavi smo na koncu doline zavili desno proti ciljanemu kuclju. Z Borisom sva nekaj metrov bolj levo udarila navzgor, Matej in Nejc pa sta se elegantno držala bližje grapi. Nato smo skupaj prečili pobočje in zavili v Dopoldansko grapo. 

Prediralo se je toliko, da je bilo ugodno za mečne mišice, sonce pa je grelo za kopalke. Zalivalo nam je oči, zato smo raje malo več fotografirali, da smo doma lahko pogledali kako je bilo.

Na vrhu smo zavili desno na raz in se po njem vzpeli še nekaj metrov višje. Nazaj smo šli kjer smo že znali. Razgledi? Božanski! Smuka? 10 točk od petih!