Novo Zelandijo so v 13. Stoletju prva poselila Polinezijska ljudstva in
v slabih dveh stoletjih iztrebila avtohtonega ptiča neletalca moo, nakar so
Maori morali zadovoljiti tek z lastnimi pridelki, drugimi pticami in morskimi
dobrotami. Štiri stoletja kasneje je na južni otok zaneslo nizozemskega
pomorščaka Abela Tasmana, a so ga Maori pričakali oboroženi s taom. Leta 1840
je takraten raj na zemlji postal angleška kolonija in začela se je igra
vsemogočnega Limeya (ime za Britanske imigrante v Avstraliji, Južni Afriki in
na Novi Zelandiji).
Od zgodnjega 17. Stoletja so posekali in požgali večino
gozdov, jih uredili v ovčje pašnike ter uvedli živalske in rastlinske vrste, ki
so se jim pridružili še nehote izkrcani glodalci. Danes načrtno požigajo in kemično
zatirajo invazivne tuje vrste za ohranitev naravnih pogojev in življenjskega
prostora avtohtonih, ki so na meniju oposumov, hermelinov in podgan. Slednje
načrtno lovijo v DOC - Department of
Conservation, civilni hladnokrvneži pa poskakujejo prek njihovih teles z
jeklenimi konjički. Tovrstne postrežbe se veselijo ptice ujede, humani ljudje
pa zgroženo ovinkarijo okoli cestne mrhovine.
 |
| selfie, Christchurch |
 |
| Lake Tekapo |
Trilogija
Bovec-Maribor-Praga-London-Dubaj-Melbourne-Christchurch po cestah in zraku se
je končala v sončnem in mrzlem Queenstownu, ob Wakatipu - najdaljšem jezeru na
Novi Zelandiji.
Novi sodelavci, večina Evropejci, z nekaj ameriškimi izjemami, so
med sestankovanjem prežvekovali gigantske pice iz sosednje picerije. Vse oči so
bile uprte v krošnjo med vrati, izpod katere sem se prebijala, da bi po treh
dneh sedenja prisedla in sledila rdeči niti poti na južno poloblo - širiti
obzorje profesionalnega vodenja kanjoninga, raziskovanje znanih in še
neodkritih kanjonov.
 |
| The Remarkables |
Kiwi kanjoning se razlikuje od slovenskega,
poznanega v Španiji in Franciji, tako s profesionalnega kot prostočasnega
vidika. Podjetja, ki želijo operirati v kanjonih se morajo najprej podati na
večletni marš za dovoljenji. V kolikor opravljanje dejavnosti v kanjonu
vključuje gibanje na privatnem zemljišču, bo treba precej spretnosti za
pridobitev lastnikovega dovoljenja. Na javnem varovanem zemljišču je potrebno
pridobiti koncesijo s strani Department of Conservation (DOC), ki varuje več
kot 1/3 ozemlja obeh otokov. Potrebno je spisati in sproti posodabljati operacijski
načrt za vsak kanjon, ki vsebuje opis in skico kanjona, postopke in tehnike
vodenja skupine v posameznem kanjonu, popis objektivnih in subjektivnih
nevarnosti ter ukrepov, vodostaje in orientirje za določanje le-teh, načrt in postopke
reševanja ter obravnavo incidentov.
 |
| Lake Wakatipu, Glenorchy |
Pred začetkom sezone mora vsako
podjetje pridobiti tudi pozitivno oceno revidiranja računovodskih izkazov,
skladnosti s predpisi in poslovanja, ki jo izvaja New Zealand OutdoorInstructors' Association (NZOIA). Revizor tako pregleda tudi vse kose opreme in
oceni kompetentnost vodenja vodnikov na komercialnem izletu v vsakem kanjonu. V
kolikor je ocena revidiranja negativna, podjetje sledečo sezono ne more opravljati
dejavnosti, sicer pa je kanjon tako rekoč dobil odgovornega lastnika in mora pred
in med sezono redno vzdrževati stanje opreme v in ob kanjonu ter na zip line
jeklenicah. V dotičnem kanjonu v obdobju veljavnosti dovoljenj nihče drug ne more
opravljati enake dejavnosti.
 |
| photo: Queenstown canyoning |
Sezona se za najbolj trdožive začne
oktobra in traja do začetka maja, vrh pa doseže med božično novoletnimi
prazniki in konec januarja, ko novo (lunarno) leto praznujejo Kitajci. Pred tem
svež sneg drži temperaturo vode okoli 4 stopinje in skrbi da mraz zleze do
kosti, pogosto deževno vreme pa vzdržuje visok vodostaj. Drugačna hidrodinamika
in vremenske razmere zahtevajo izjemne sposobnosti vodnikov, enkratni turisti
pa se drgetajoč in z izbuljenimi očmi hidrirajo ob vsakem pristanku v tolmunu,
dokler jih le-ta po nekaj dolgih sekundah podvodnega utrjevanja karakterja ne
izpljune sama ali s pomočjo vodnikov. Ti se zato udeležujejo treningov vrvnih
tehnik, vodenja pri visokem vodostaju, uvajanja novih tehnik in reševanja iz
kanjona. Tovrstni treningi so pomembni tudi zaradi odročnosti služb za pomoč, odsotnosti
telefonskega signala, težavnega dostopa izven poti, zahtevnih pogojev v kanjonu
ipd. Glavni vodnik oz. »Trip leader« je tako lahko le kvalificirani vodnik, ki
je tudi kompetentni reševalec in lokalni poznavalec, saj je v celoti odgovoren
za turo, morebitni drugi vodnik pa je lahko priučen in običajno v vlogi
pomočnika. Na izletu je običajno več kot en vodnik, število udeležencev pa je odvisno
od težavnosti kanjona, pogojev v njem in politike podjetja.
Samostojni raziskovalci bodo najbolj
navdušeni na južnem otoku (maorsko ime je Te Wai Pounamu-vode greenstone-a),
ki je najbolj pester v območju metamorfnih kamnin (skrilavec) Južnih Alp ter na
njihovem vznožju, kjer prevladujejo sedimentne kamnine (peščenjak). Na nižjem severnem
otoku (maorsko ime je Te Ika a Maui - Maui-jeva riba) so kanjoni vrezani v mlade
vulkanske kamnine Tararua -Ruahine range. Težavni dostopi in vreme ohranjajo
njihovo deviškost, a v prihodnjih letih je, poleg domačih ekspedicij, pričakovati
invazijo čezmorskih raziskovalcev, ki bo zavrtala svedrovce in vrgla vrvi prek
ledeno mrzlih pramen in ob srditih slapovih, kot njihovi predhodniki. Sadove
težaškega, izpopolnjujočega dela je mogoče najti v opisih na nastajajoči
spletni strani Kiwicanyons.org, več informacij pa zaenkrat pošljejo zgolj na
poslano povpraševanje.
Pred skokom v kanjon je potrebno
poizvedeti ali je v vodotoku alga Didymo, ki jo lahko prenesemo v neokužen
kanjon že z eno samo kapljico. V izogib temu je, po namakanju v vodotokih s skalami
s smrkljasti izrastki, treba oprema dobro očistiti in/ali posušiti do
hrustljave suhosti. Zavestno širjenje se namreč kaznuje s 5 leti zapora in/ali
100 000 dolarji kazni.
Pred vandranjem po lastnem
navdihu se je pametno seznaniti s specifiko kanjoninga z lokalnimi navdušenci,
ki nesebično pomagajo pri izostrovanju očes »urbanih« kanjonarjev -
(raz-)vajenih pridobiti vse informacije na enem mestu, za ocenitev razdalje,
količino vode in orientacijo po brezpotjih ali slabo vidnih poteh ter pri vzdrževanju
dobre volje med vadbo trdoživosti ob mahanju z mačeto pri penetriranju skozi
trnavo podrastje. Premalo oblečeni kanjonarji so idealni darovalci krvi komarjem
in 2-3 milimetrskim insektom vrste black flies oziroma t.i. sandflies. Mehkužce, v
izogib vsem naštetim nadlogam, za nekaj sto dolarjev v bližino vstopa odloži
helikopter, ki jih imajo Kiwiji toliko, kot potepuški mački uši.
V nasprotju z doma pridobljenimi
vzdevki s področja trdoživosti, so mi novi sodelavci prilepili »pussy«, saj sem
se na prvi podvig pojavila oblečena v 5 mm dvodelni neopren, vsemogoče podsloje,
kapo in rokavice. Kot božična jelka ovešena z vsemi potrebnimi igračami na pasu
in z nahrbtnikom, sem se v fantovski družbi zagrizla v mehak mah, proti krasnemu
kanjonu Imp Grotto (V4 A3 II), ki se nahaja grobih 30 km vzhodno od vasi Haast
in izliva v istoimensko reko. Veseli urici namakanja začneta s 13 m skokom v
globok tolmun, iz katerega se oddričamo k najvišjemu slapu, ki mu za spust do
dna zadostuje dvojna 30 m vrv. Potok nadaljuje ujet med vertikalnimi stenami in
prek granitnih stopenj pada v ponve, kar omogoča nekaj enostavnih a tehničnih
dričalnic in skokov. Spusti po vrveh so urejeni ob slapovih, izhodi iz tolmunov
so za spretne kanjonarje obvladljivi, saj jih blokirajo hlodi in plavje, zato se
je v kanjon mogoče podati tudi pri višjem vodostaju.
Mokri smo se stisnili v avtomobil
in parkirali pri Robinson Creek (V3 A3 II). Zabaven, odprt začetek kanjona izmenjuje
do 7 m visoke skoke in dričalnice s spusti po vrvi do 15m. Plavanje in
kobacanje iz dveh ponvastih tolmunov z
gladkimi stenami je pri visokem vodostaju zelo zahtevno! Sledi nekaj manj kot
30 m spust v oglušujočo temačno kaverno postlano s konglomeratom. Nadaljevanje
kanjona spominja na kaos hlodov, ki stražijo skoke v Imp Grotto. Višje stene so
porastle z mahom in lišaji, ki se svetlikajo že ob drobnem sončevem pramenu in naznamujejo
drugi del kanjona. Časovnica je podobna kot za Imp Grotto, saj se nam iz ledene
vode mudi kot žabam iz kropa.
Cvetka kanjonov na južnem otoku
je prav gotovo Cross Creek (V3 A4 II). Čeprav z Robinsonom delita sosesko, je Cross
po karakterju bolj zabaven. Najtežji je na 25 m spustu po vrvi, a niti tam nismo
preveč sopihali. Veliko spustov lahko
zamenjajo skoki, a le ob primerni globini tolmunov, saj se globina teh v večjih
nalivih spreminja. Pri višjem vodostaju je omembe vredna pazljivost zaradi
sifona ob koncu kanjona. V realnost smo se z glavo naprej pognali s prodnega
zadrževalnika v reko Haast. Ta kanjon naj bo poslednji v dnevnem naboru, saj je
v njem Didymo.
12 mile Creek (V2 A3 I) se konča
pri 12 Mile Delta kampu. S sodelavci smo si ga privoščili pri zelo visokem vodostaju.
Po 15m spustu z levega brega smo z medsebojno pomočjo prečili tok. Prvič in s
hvaležnostjo sem v kanjonu nosila rešilni jopič in se velikih oči pognala prek najvišjega,
6 metrskega slapu v tolmun iz pene in mehurčkov. Slap pritisne prav na dno, po
nekaj dolgih sekundah centrifugiranja pa izpljune na koncu tolmuna s premerom
okoli 13m. Kanjon izmenjaje stisne potok med višje stene in razliva po oglatih
skalah, kar omogoča tudi do 16m visoke dodatne skoke. Uporaba 15m vrvi ni
nujna, saj lahko vstopite in izstopite skoraj kjerkoli.
 |
| photo: Queenstown canyoning |
Pod veličastnima slapovoma Bridal
Veil Falls v Humbolts Mountains začenja Bridal Veil Creek (V4 A2 III). Z mostu,
kjer Routeburn track preseka kanjon, vodijo sledi predhodnikov strmo navzgor,
izmenjaje po desnem in levem bregu. Dve uri smo tlačili mah, ko je izza roga
pokukal mužic. Razočarani nad spuščanjem po vrvi ob slapovih smo končno uzrli
obetavno linijo med varovališčem in dnom najvišjega 30 metrskega slapu.
Vriskaje smo se po suhem spustili po vrvi do prve police, nato pa skoraj brez
zaviranja skozi vodno zaveso ter stuširani od zunaj in znotraj po zadnji plati odfrčali
še poslednjih 10 metrov. Težji zgornji del - nad mostom omogoča nekaj skokov do
10m in dričalnice do 15m. Pod mostom zadostuje 30m vrvi, saj so ob skokih in
dričalnicah nujni le trije spusti po vrvi. Čas v tem službenem delu kanjona smo
skrajšali z 2 ur in pol na 15 min in obogatili za prenekatero vragolijo.
 |
| photo: Gus Schiavon Photographer |
Dart oz. Scott creek (V4 A3 III) čaka
na desnem bregu reke Dart, za idilično vasjo Glenorchy. Po 45 minutah hoje
navkreber smo si prislužili 16 vertikalnih izzivov, zabavno in spodrsljivo prekopicavanje,
grbaste dričalnice, igre s tokom ter vizualne užitke. Nad prvim slapom srednjega
dela kanjona se odpre čudovit razgled na Isengart iz filma Gospodar prstanov:
Kraljeva vrnitev. 25m nižje pa se vtisne v spomin pogled v vrzel na dno 40 m kaskade,
kjer sem se znašla, ko sem po 30 m spustu odkljukala še nekoliko neroden odriv
z 10 m v mehurčke globokega modrega tolmuna. Kanjon izdihne, ko pogled trči v leden
klobuk 2830 m visoke gore Earnslaw.
Narava tu res ni skoparila z
lepoto, a ker se tudi doma potepam z odprtimi očmi, lahko rečem le, da ima ta tu
drugega stilista.
