The night of climbing skins 2014

Páťa wrote in the middle of the week there is gonna be a night ski running competition on Saturday and hobby category is open. Though the snow conditions are worse and worse, it was better plan than staying in Prague. We arrived to Jánské Lázně at noon and guys went to register. I preferred to go for a trip instead and join the party later. They had few hours left before the start and we climbed one slope together before splitting up. For bad snow conditions I had to keep on ski slopes and cross-country skiing tracks all the time, but sunshine made the day beautiful anyway.

Climbing the slope with boys.

Sunset on the top forced me to make on selfie.

And head quickly down before the light would be off.

Blueberries and trees were only sprinkled by snow.

And then first professional competitors came and I couldn't believe how fast they were skating uphill. It just confirmed my decision not to compete was right because my favorite tour skiing has nothing to do with what they are up to. But still have to admit these guys have to be in really good shape. Night time made the competition attractive to watch with so many torches all around.

The next day we headed to Modrý Důl and Studniční Hora hoping there to ski some off piste. Big group after big party meant slow progress but big fun and a lot of laughter :-)

This is called skis, not the ones at night...

Páťa's problematic skins needed few adjustments, with a screw driver and some duct tape you can't be surprised by anything...

Skins off and down we go!

No pictures taken on the way down. Since we ended carrying the skis half way up and half down and only the upper part allowed us to make a few turns, I simply wanted to enjoy them :-)

Read More

Czech winter mud biking

Since there's no snow in Czech as it was on my last trip of 2013 and one needs to sport, I search for outdoor alternatives. Running flat around Prague isn't bad, winter kayaking can be little too freezing and I often finish biking. The usual trip starts with clean bike and hope, there's going to be less mud than last time.

On my previous trip I had to stop a few times to remove some mud so that the wheel could rotate...

The next time I decided to start with few road kilometers before turning into the terrain, so the clean bike lasted for unbelievable 15 km.

Sometimes there was nice forest road. Now and than even nicer path with many slippery roots.

There were good spots as well.

I could even say beautiful.

Once a dog started chasing me in the village. The small aggressive breed that barks a lot and tries to bite your leg. It forced me to pedal hard and reward followed on the hill right past the village. Bike park I've never known of. Some obstacles were obviously dismounted for the "winter" but it was just perfect.

Isn't it just great?

And this is the reality.

 And this...

... and this :-)

After every biking I spend one more hour on the garden and in garage. But it is still worth going so do not stay at home crying that the weather is bad and Go Outdoor :-)

Read More

Greim v mlečni juhici

Ta tura je že takoj dobila nalepko "road trip", a je na srečo "lepilo" bolj slabo držalo. Vstajanju ob 4. uri primerno krmežljava sva krivila ovinke z Ljubelja, v Klagenfurtu izkušeno zadela avtocesto, nato pa ležerno drvela proti zahodu... in drvela...ojej, Hermagor! Kopilotka nadalje nisem več dremala, pilot pa je na vsakem odcepu praskal po bradi za pravilno odločitvijo. Končno na parkirišču v vasici Pöllam am Greim, pri koči Greimhütte.

Vrh so objeli oblaki, midva pa sva se pripela na rep avstrijski kači turnih smučarjev, v najbolj izrazitem V žlebu. S turistično hitrostjo smo se zaleteli v mlečno zaveso in tako je ostalo vse do vrha. Stric na križu je kljub mrazu in vetru vztrajal v krpico ovit okrog bokov. Debelo oblečeno me je Boris nekajkrat škljocnil z razgaljenim lepotcem.

Pridrajsali so se še avstrijci, neuki Janezki so naju zamenjali za čeha, v drugem poskusu za slovaka, pa sem jim le prišepnila poreklo.

Zima je kuclju nadela luknjast pulover, zato sva ovinkarila med šopi trave in kamenja. Nekajkrat sem pristala na zadnji plati, za kar sem našla dva vzroka. Šmentana megla je bila tako gosta, da se mi niti sanjalo ni da drsim vzratno, dokler se nisem zapičila v travo in sedla, nekaj časa zbegano zrla v tla, šele nato se je moj navigacijski sistem kalibriral. Za drugo srečanje zadnje plati z trdimi tlemi pa je poskrbel serviser, ki mi je pri premontaži vezi na nove smuči zmanjšal nosilnost na avtomatih. Glej ga zlomka, sem "monoskijašica"... Kar se je pripetilo še dvakrat, a brez gravure v snegu. Boris se je prijazno ponudil za paparazza.

Read More

Mali Draški vrh

"Ponoč se dan iše", pa smo iskali s čelkami. Vzpon proti Viševniku z vojaškega smučišča na Rudnem polju je bil cela telovadba. 2m naprej in 3 nazaj. Pametni so s srenači rezali led, Boris je krepil roke, jaz pa sem vandrala s smučmi na rami.

Povoženemu Viševniku smo z južnega pobočja pomežiknili v pozdrav in jo potegnili čez Kačji rob na Srenjski preval. Smuči smo spakirali, turne čevlje ošpičili, s stroji v rokah smo pohiteli pod levim žlebom na raz in po njem na vrh.

Nič kaj se nismo obirali, sneg je bil že čisto dovolj mehak, prostora za zavijanje pa nismo mogli kaj dosti izbirati. Po isti poti smo se vrnili, le da se je zdelo, da je nekdo privil naklonino?! To smuko vsekakor vpišem med najsvetlejše zvezdice!

Slika sedenja v ljubljanski pisarni do petka me je uščipnila in odneslo me je še na Kriško.
Fotoaparat se očitno bori z SD card višinskim edemom, fotografije so vse bolj podobne zebram in drugim safari vzorcem, zato jedrnat izbor fotografij.

Read More

Dopoldanska grapa v Mrzli gori

Tokrat smo se pošteno potili. Naše podvozje je počivalo vse do Okrešlja, zato bi ne imeli nič proti osvežilnim kapljicam Rinke, če bi jih zaneslo proti Savinjskemu sedlu.

Dalje pa je šlo gladko, a so hudimane smuči kaj kmalu zopet kapitulirale. Obuti v dereze, s cepinom v roki in pokrovko na glavi smo na koncu doline zavili desno proti ciljanemu kuclju. Z Borisom sva nekaj metrov bolj levo udarila navzgor, Matej in Nejc pa sta se elegantno držala bližje grapi. Nato smo skupaj prečili pobočje in zavili v Dopoldansko grapo. 

Prediralo se je toliko, da je bilo ugodno za mečne mišice, sonce pa je grelo za kopalke. Zalivalo nam je oči, zato smo raje malo več fotografirali, da smo doma lahko pogledali kako je bilo.

Na vrhu smo zavili desno na raz in se po njem vzpeli še nekaj metrov višje. Nazaj smo šli kjer smo že znali. Razgledi? Božanski! Smuka? 10 točk od petih!

Read More

Modri nohti in nedolžni Ojstrnik

Med nadevanjem žoln in preverjanju prisebnosti le teh, so se možem zenice spotaknile ob moje modro obarvane nohte. Po štirinajstih dnevih v prestolnici sem že skoraj prava mestna kikla.

Parkirali smo v Ukvah (Ugovizza) in odštorkljali po cesti proti sedlu Lom.

 

Vse do sedla se je vila cesta, po kateri sva se z Gregom prekucevala čez debele cokle, Matjaža pa sta imela pse bolje natrenirane, zato sta smela kar brez ribniške obutve.

Očarani nad nedotaknjeno belino zremo proti vrhu, močnejši spol ob tem preračunava še preostale višinske metre in fotografira...

...najboljšim uspe še nekaj fotografij "This winter's most fashionate color is black on white" :)

Malo me je že razdražilo ovinkarjenje okoli cilja, pa sem oblekla "rumeno majico".

Zadaj vrhovi na avstrijsko vasjo Hermagor. Tudi tem sosedom so nadeti le klobuki, snežne stelje pa niti za seme.

Matjažu E. je malica pognala vročo kri po žilah, da je sneg za njim zapadel znova.

Po nerganju zaradi izvijanja med gostim drevjem po strmem grebenu nad sedlom, nas je hribček nagradil s temle...

Silen veter nas je pričakal na vrhu, zato smo vsak malo po svoje čimprej pobegnili za rob.

V zavetju prvih dreves smo se se vsi štirje dobro prešteli, nato pa z vso romantično ljubeznijo razrezali deviško pobočje.

Druga smuka letos, ko je bilo enostavno nemogoče med smučanjem držati jezik za zobmi in usta zaprta. Na srečo je sezona mrčesa zaprta. :)

 Spodnje fotografije govorijo same zase...

 Junaki pravljice in fotografi so: Matjaž Eržen-ata...

 ...Grega Šifrer s prijetnim premetavanjem kolen levo-desno...

...Matjaž Čelik s privihanimi ustnimi kotički in edini, ki se je uspelo izmuzniti "close shotu"... 

 ...Gregovo skromno izkazano zadovoljstvo...

 ...jaz in Matjaž pa sva turo ocenili čez obe vrsti zob. Po turi smo izdatno raztezali smejalne mišice.

Moj fosilni fotoaparat je preminil po prvi fotografiji, zato so jih nesebično prispevali Grega in Matjaža.

Read More