Gerlitzen, a še kdo čuti noge?

Zadnji dan kolesarske vzponijade sva izbrala za okoli 10km asfaltiranih razglednih ovinkov. Parkirala sva pri cerkvi v vasici Tschöran. Tik pred startom ture s hitrostjo in učinkovitostjo, ki ji jaz pravim "sesalec s polno vrečko" (strašansko tuli, a ni videti rezultatov truda) je Matej ugotovil, da je zmanjkalo mm na zavornih ploščicah. Pogajanja so se hitro končala in že sva brcala do ležalnikov na razgledni točki...

Precej vetra naju je pričakalo na vrhu, zopet sva dala varnost na prvo mesto in že sva divjala po polikanih singelcah mimo zaselka, dalje po grebenu in proti izhodišču in Sloveniji, amen.

Read More

Wildfeldt in borovničke

Malo za draž med turnimi smukami bom nalepila še nekaj fotk iz avstrijskih kucljev, ki sva jih povozila z najinimi polnovzmetenci, ki so tudi na tej turi kar precej časa bili na hrbtih. Skozi dolgo dolino sva se zložno vzpenjala po makedamski cesti. Levo sva se odcepila na singlco in izmenjaje vrtela pedala dokler ni pošla zadnja sapa, malo rinila, jedla prezrele borovnice, nato pa najina ljubljenčka parkirala na nahrbtnike in jo ubirala po travnati ruši do vrha.

Malico je prekinil moj glasen krohot, ob Matejevi uprizoritvi šolskega skoka v zaklon, ki ga je sprožil pok pri preletu letala skozi zvočni zid. Oborožila sva se z vso zaščitno opremo, ki jo premoreva in že sva drvela s klanca. Kaj kmalu sva razjahala, saj je bila steza izpostavljena, v klinih, mestoma z odtrganimi zavoji.

 

Za roge sva jih vlekla do lažjega dela, nato pa juriš do grebena. Držala sva se levo in se med prečenjem pobočja vzpenjala in spuščala in med pavzami basala z borovnicami.

Med kmetijami sva se spustila v dolino, z nama sta veselje delili tudi najini riti.

Read More

Ugriz v krmilo, Kleine Geiger

Kolesi sva potegnila iz prtljažnika v Eisenerzu, blizu bazena. Zagrizla sva v klanec in se priključila na Rundwanderweg 801, v smeri Leopoldsteinersee, višje pa po Mariazeller Gründerweg in Romerweg (828). Izjemno strma gozdna cesta naju je dobesedno ubila.

Premalo strma za potiskanje brez slabe vesti in preveč, da ne bi tvegal požara v mišicah. Pogosti postanki so bili obvezni, a v prekrasno barvitem jesenskem listnatem gozdu prav nič strašnega. Prikolesarila sva k lovski koči in se okoli 100vm nižje znašla na čudoviti zeleni kotanji. Zaprto vzmetenje je poskrbelo za "Pred uporabo pretresi" naju in nahrbtnikov, iz katerih so jedi romale med zobe, med opazovanjem lesene koče sredi zelene preproge in hribi okoli nje. Za kratek čas sva kolesi vrgla na hrbet, kaj kmalu pa spet veselo poganjala na sedelce. Samozavestno sva nadaljevala mimo križa, tabel in se začela spuščati. Sumničavo sva pokukala na karti, obrnila in rinila po isti poti nazaj. Tokrat sva iskanju odcepa posvetila več pozornosti in ga našla ob križu. Tako sva zavila desno (če ne greste predaleč zavijete torej levo), na stezo 96, označeno z rdečimi pikami. Prekrasno vozen vrtačast svet, z naravnimi mostički, prehodi, ovinkarjenje med kratkimi vzponi in daljšimi spusti preko Geierboden, naju je pripeljal do zadnjega poglavja proti vrhu Kleine Geiger. Nekoliko zmedena sva se ozirala za nekakšnim znakom, ki bi potrdil dosežen cilj. Hja, tega ni bilo, pa sva brez koles odbrzela v izvidnico.

Našla sva le pogled na Große Geiger in določila zaključek vzpona. Panoramo sva shranila na SD kartico in zadovoljno oddrvela po isti poti nazaj. Na Mariazeller Gründerweg sva odcepila proti Leopoldsteiner See, po 801, mimo Schloss Leopoldstein in nazaj k Octavii. Uživala sva do zadnjega diha.

Read More

Hochturm

Končno se je za nama pokadilo, oddrvela sva na prigaran dopust. V Leobnu sva nekoliko zgubljena kruzala v iskanju za prenočiščem, saj so bili kampi, najina izbira, že zdavnaj zaprti. Mobilno nisva ravno v koraku z najnovejšo tehnologijo, zato sva zaostalčka iskala WIFI. Preostalo nama ni drugega kot zaigrati zainteresirano stranko in že sva z geslom prisurfala na prave strani. Najcenejša ponudba naju je premamila v vasico Vordernberg. 
V petsto let stari hiši sva se počutila kot dva polha. Prvi dan sva šla potipat teren. Dobesedno! Najboljša karta z ločljivostjo 1:50000 in ekvidistancami na 100m, nešteto gozdnih cest in ostalo na temo SND (ta izraz sem si sposodila od Tjaše)-spoznavanje narave in družbe ali po domače rečeno včasih sva bila v naravi, včasih samo na karti. Prvi dan sva temu pripisala kakšen dodaten kilometer in nekaj 100vm. Cela tura je bila kar dolga. Kilometrov nisva štela, višinskih metrov pa okoli 1600.

Startala sva v Vordernbergu na glavnem trgu, prečila tire in zavila na LN1, pri koči Hiaslegg zavila levo na 873 in se kmalu odcepila levo in odvozila do kote 1369. Od tam sva nosila, potiskala čez težji del, proti vrhu so se plašči koles dobesedno ljubili z vsako travno bilko. Hudič se ni odlepil, ne glede na ves vložen trud.

Malo pod vrhom sva kolesi parkirala in peš, po pol ure dolgi poti, prišla v sedmih minutah. S kolesi sva se prebila prek malo sitnega skalnega dela do zoba, od tam pa oddrvela po kamniti poti skoraj do sedla Laming Stl.

Pot pod Leobner Mauer ni bila nič kaj očitna, zato sva nesla kolesi čez ves greben. Razočarana nad skromnostjo spusta sva končno prilezla na Hoher Schilling. Singlca nazaj v vas je bila tako romantično barvita, poslastica, da sva pozabila na vse moreče ure nošenja kolesa in vse posmehe planincev.

Read More

Videos

Read More

Matajur in prašičkanje

Oborožena do zob sva se že dan prej pripravljala da poženeva na Matajur, po mnogokrat priporočeni trasi. Nekaj svinca se je nabralo v nogah in polhi v glavi, pa sva se po stezosledniško odvlekla proti Polovniku. Mimo kavern sva priplezala k polici s prekrasnim razgledom na slap Boka, a brez čelade in kakšnega kosa vrvi nisva želela nadaljevati. Pa sva po kakšni uri prašičkanja šla po gobe, mimogrede, so strašansko teknile.
Kolesi sta počivali v avtu do jutra, oblaki pa so zakrili nebo. Parkirala naj bi v Livku in odvrtela noge na vrh, nato se spustila po 794-ki do mesteca San Pietro al Natisone. Poganjanje v klanec potem, ko je vsega lepega že skoraj konec, nama ni dišalo, pa naju je žepni avtomobilček potegnil vse do vasice Savogna.

V oblakih sva bila že v vasici Stermizza, v Montemagiorre pa je že pršilo in tako vse do vrha. Cerkvico sva ugledala kakšnih 20m prej in hitro sočila vanjo. Pred svetimi obrazi sva se med preoblačanejem nesramno razkazovala in ponudila malico v zameno za odpustek. Zanimanje je pokažal edino križevec, zato sva odčmokala.

Pot je zelo razgibana, z nekaj kratkimi vzponi, nekaj skalnih skokov pa sva nesla. Glinasta podlaga, v gozdu pa s koreninami prepredena pot je drsela, da je bilo veselje. Trudila sva se pustiti čim manj škode na njej, kot prednamci ki sva jih slišala vriskati. Ustavila sva se še v slovenski koči in pogledala karto. Kljub vidljivosti na nekaj 10m, sva neizmerno uživala. Enkrat sva nemarno zgrešila in sva morala goniti do prve vasi z imensko tablo. V Costi sva obrnila, olajšala domačine za nekaj slastnih sliv in jo ucvrla nazaj v gozd.

Malo nad San Pietrom sva našla kolovoz do vasi Clenia. V potoku ob glavni cesti sva olajšala kolesi vsega hudega. Do konca sva cedila sline ob črno svetlečih se figah na drevesih. A zlomka, vsako drevo je stražil s sivo mreno prekrit par oči. Končno sva našla enega brez babice pod njim. Zmagoslavno sva prežvekovala slasten zalogaj, dokler se nama niso ustnice povsem lepile od bele tekočine pod pecljem.

Read More