Ogromno priporočil naju je tako podžgalo, da nisva mogla čakati na letne razmere, spomladanska količina snega na nekaterih odsekih pa je vseeno presenetila.
Tako nama ni ostalo nič drugega, kot da sva spodrsavala po ledu, kopala v snegu dokler nista kolesi romali na nahrbtnika. Tako se je običajna tri do štiriurna tura podaljšala na 6 do 7 ur. Prifrčala sva iz Bovca in se v jutranjem hladu zagrizla proti Učji in nato odcepila proti planini Božca.
Tam sva se nadrsala s kolesi po ledu in nadaljevala proti Kobaridu. Kaj kmalu pod planino sva zavila levo prek travnika na stezo in skozi gozd oddrvela proti Trnovem ob Soči. Steza je na začetku prav prijetna, nato pa nastopijo malo večje težave. Polmetrski skoki z makedamskim doskočiščem se vrstijo en za drugim, zato se težavnost dvigne tudi do S5. Po kratkem pogovoru z egem se da brez problemov obvoziti največje orehe. Kaj kmalu se steza priključi mulatjeri, ta pa glavni cesti med Srpenico in Trnovim.
Ob sončnem zahodu sva si naredila piškotno malico in polizala še zadnje kapljice iz plastenk in potrpela še zadnjih nekaj kilometrov po asfaltu.
Tudi tokrat je bila tura fantastična!
