Ta tura je že takoj dobila nalepko "road trip", a je na srečo "lepilo" bolj slabo držalo. Vstajanju ob 4. uri primerno krmežljava sva krivila ovinke z Ljubelja, v Klagenfurtu izkušeno zadela avtocesto, nato pa ležerno drvela proti zahodu... in drvela...ojej, Hermagor! Kopilotka nadalje nisem več dremala, pilot pa je na vsakem odcepu praskal po bradi za pravilno odločitvijo. Končno na parkirišču v vasici Pöllam am Greim, pri koči Greimhütte.
Vrh so objeli oblaki, midva pa sva se pripela na rep avstrijski kači turnih smučarjev, v najbolj izrazitem V žlebu. S turistično hitrostjo smo se zaleteli v mlečno zaveso in tako je ostalo vse do vrha. Stric na križu je kljub mrazu in vetru vztrajal v krpico ovit okrog bokov. Debelo oblečeno me je Boris nekajkrat škljocnil z razgaljenim lepotcem.
Pridrajsali so se še avstrijci, neuki Janezki so naju zamenjali za čeha, v drugem poskusu za slovaka, pa sem jim le prišepnila poreklo.
Zima je kuclju nadela luknjast pulover, zato sva ovinkarila med šopi trave in kamenja. Nekajkrat sem pristala na zadnji plati, za kar sem našla dva vzroka. Šmentana megla je bila tako gosta, da se mi niti sanjalo ni da drsim vzratno, dokler se nisem zapičila v travo in sedla, nekaj časa zbegano zrla v tla, šele nato se je moj navigacijski sistem kalibriral. Za drugo srečanje zadnje plati z trdimi tlemi pa je poskrbel serviser, ki mi je pri premontaži vezi na nove smuči zmanjšal nosilnost na avtomatih. Glej ga zlomka, sem "monoskijašica"... Kar se je pripetilo še dvakrat, a brez gravure v snegu. Boris se je prijazno ponudil za paparazza.
0 comments:
Post a Comment