Kanjoning na Novi Zelandiji

Novo Zelandijo so v 13. Stoletju prva poselila Polinezijska ljudstva in v slabih dveh stoletjih iztrebila avtohtonega ptiča neletalca moo, nakar so Maori morali zadovoljiti tek z lastnimi pridelki, drugimi pticami in morskimi dobrotami. Štiri stoletja kasneje je na južni otok zaneslo nizozemskega pomorščaka Abela Tasmana, a so ga Maori pričakali oboroženi s taom. Leta 1840 je takraten raj na zemlji postal angleška kolonija in začela se je igra vsemogočnega Limeya (ime za Britanske imigrante v Avstraliji, Južni Afriki in na Novi Zelandiji). 

Od zgodnjega 17. Stoletja so posekali in požgali večino gozdov, jih uredili v ovčje pašnike ter uvedli živalske in rastlinske vrste, ki so se jim pridružili še nehote izkrcani glodalci. Danes načrtno požigajo in kemično zatirajo invazivne tuje vrste za ohranitev naravnih pogojev in življenjskega prostora avtohtonih, ki so na meniju oposumov, hermelinov in podgan. Slednje načrtno lovijo v DOC - Department of Conservation, civilni hladnokrvneži pa poskakujejo prek njihovih teles z jeklenimi konjički. Tovrstne postrežbe se veselijo ptice ujede, humani ljudje pa zgroženo ovinkarijo okoli cestne mrhovine.

selfie, Christchurch

Lake Tekapo

Trilogija Bovec-Maribor-Praga-London-Dubaj-Melbourne-Christchurch po cestah in zraku se je končala v sončnem in mrzlem Queenstownu, ob Wakatipu - najdaljšem jezeru na Novi Zelandiji.

The Remarkables

Novi sodelavci, večina Evropejci, z nekaj ameriškimi izjemami, so med sestankovanjem prežvekovali gigantske pice iz sosednje picerije. Vse oči so bile uprte v krošnjo med vrati, izpod katere sem se prebijala, da bi po treh dneh sedenja prisedla in sledila rdeči niti poti na južno poloblo - širiti obzorje profesionalnega vodenja kanjoninga, raziskovanje znanih in še neodkritih kanjonov.

Kiwi kanjoning se razlikuje od slovenskega, poznanega v Španiji in Franciji, tako s profesionalnega kot prostočasnega vidika. Podjetja, ki želijo operirati v kanjonih se morajo najprej podati na večletni marš za dovoljenji. V kolikor opravljanje dejavnosti v kanjonu vključuje gibanje na privatnem zemljišču, bo treba precej spretnosti za pridobitev lastnikovega dovoljenja. Na javnem varovanem zemljišču je potrebno pridobiti koncesijo s strani Department of Conservation (DOC), ki varuje več kot 1/3 ozemlja obeh otokov. Potrebno je spisati in sproti posodabljati operacijski načrt za vsak kanjon, ki vsebuje opis in skico kanjona, postopke in tehnike vodenja skupine v posameznem kanjonu, popis objektivnih in subjektivnih nevarnosti ter ukrepov, vodostaje in orientirje za določanje le-teh, načrt in postopke reševanja ter obravnavo incidentov.

Lake Wakatipu, Glenorchy

Pred začetkom sezone mora vsako podjetje pridobiti tudi pozitivno oceno revidiranja računovodskih izkazov, skladnosti s predpisi in poslovanja, ki jo izvaja New Zealand OutdoorInstructors' Association (NZOIA). Revizor tako pregleda tudi vse kose opreme in oceni kompetentnost vodenja vodnikov na komercialnem izletu v vsakem kanjonu. V kolikor je ocena revidiranja negativna, podjetje sledečo sezono ne more opravljati dejavnosti, sicer pa je kanjon tako rekoč dobil odgovornega lastnika in mora pred in med sezono redno vzdrževati stanje opreme v in ob kanjonu ter na zip line jeklenicah. V dotičnem kanjonu v obdobju veljavnosti dovoljenj nihče drug ne more opravljati enake dejavnosti.

photo: Queenstown canyoning

Sezona se za najbolj trdožive začne oktobra in traja do začetka maja, vrh pa doseže med božično novoletnimi prazniki in konec januarja, ko novo (lunarno) leto praznujejo Kitajci. Pred tem svež sneg drži temperaturo vode okoli 4 stopinje in skrbi da mraz zleze do kosti, pogosto deževno vreme pa vzdržuje visok vodostaj. Drugačna hidrodinamika in vremenske razmere zahtevajo izjemne sposobnosti vodnikov, enkratni turisti pa se drgetajoč in z izbuljenimi očmi hidrirajo ob vsakem pristanku v tolmunu, dokler jih le-ta po nekaj dolgih sekundah podvodnega utrjevanja karakterja ne izpljune sama ali s pomočjo vodnikov. Ti se zato udeležujejo treningov vrvnih tehnik, vodenja pri visokem vodostaju, uvajanja novih tehnik in reševanja iz kanjona. Tovrstni treningi so pomembni tudi zaradi odročnosti služb za pomoč, odsotnosti telefonskega signala, težavnega dostopa izven poti, zahtevnih pogojev v kanjonu ipd. Glavni vodnik oz. »Trip leader« je tako lahko le kvalificirani vodnik, ki je tudi kompetentni reševalec in lokalni poznavalec, saj je v celoti odgovoren za turo, morebitni drugi vodnik pa je lahko priučen in običajno v vlogi pomočnika. Na izletu je običajno več kot en vodnik, število udeležencev pa je odvisno od težavnosti kanjona, pogojev v njem in politike podjetja.

Samostojni raziskovalci bodo najbolj navdušeni na južnem otoku (maorsko ime je Te Wai Pounamu-vode greenstone-a), ki je najbolj pester v območju metamorfnih kamnin (skrilavec) Južnih Alp ter na njihovem vznožju, kjer prevladujejo sedimentne kamnine (peščenjak). Na nižjem severnem otoku (maorsko ime je Te Ika a Maui - Maui-jeva riba) so kanjoni vrezani v mlade vulkanske kamnine Tararua -Ruahine range. Težavni dostopi in vreme ohranjajo njihovo deviškost, a v prihodnjih letih je, poleg domačih ekspedicij, pričakovati invazijo čezmorskih raziskovalcev, ki bo zavrtala svedrovce in vrgla vrvi prek ledeno mrzlih pramen in ob srditih slapovih, kot njihovi predhodniki. Sadove težaškega, izpopolnjujočega dela je mogoče najti v opisih na nastajajoči spletni strani Kiwicanyons.org, več informacij pa zaenkrat pošljejo zgolj na poslano povpraševanje.

Pred skokom v kanjon je potrebno poizvedeti ali je v vodotoku alga Didymo, ki jo lahko prenesemo v neokužen kanjon že z eno samo kapljico. V izogib temu je, po namakanju v vodotokih s skalami s smrkljasti izrastki, treba oprema dobro očistiti in/ali posušiti do hrustljave suhosti. Zavestno širjenje se namreč kaznuje s 5 leti zapora in/ali 100 000 dolarji kazni.

Pred vandranjem po lastnem navdihu se je pametno seznaniti s specifiko kanjoninga z lokalnimi navdušenci, ki nesebično pomagajo pri izostrovanju očes »urbanih« kanjonarjev - (raz-)vajenih pridobiti vse informacije na enem mestu, za ocenitev razdalje, količino vode in orientacijo po brezpotjih ali slabo vidnih poteh ter pri vzdrževanju dobre volje med vadbo trdoživosti ob mahanju z mačeto pri penetriranju skozi trnavo podrastje. Premalo oblečeni kanjonarji so idealni darovalci krvi komarjem in 2-3 milimetrskim insektom vrste black flies oziroma t.i. sandflies. Mehkužce, v izogib vsem naštetim nadlogam, za nekaj sto dolarjev v bližino vstopa odloži helikopter, ki jih imajo Kiwiji toliko, kot potepuški mački uši.

V nasprotju z doma pridobljenimi vzdevki s področja trdoživosti, so mi novi sodelavci prilepili »pussy«, saj sem se na prvi podvig pojavila oblečena v 5 mm dvodelni neopren, vsemogoče podsloje, kapo in rokavice. Kot božična jelka ovešena z vsemi potrebnimi igračami na pasu in z nahrbtnikom, sem se v fantovski družbi zagrizla v mehak mah, proti krasnemu kanjonu Imp Grotto (V4 A3 II), ki se nahaja grobih 30 km vzhodno od vasi Haast in izliva v istoimensko reko. Veseli urici namakanja začneta s 13 m skokom v globok tolmun, iz katerega se oddričamo k najvišjemu slapu, ki mu za spust do dna zadostuje dvojna 30 m vrv. Potok nadaljuje ujet med vertikalnimi stenami in prek granitnih stopenj pada v ponve, kar omogoča nekaj enostavnih a tehničnih dričalnic in skokov. Spusti po vrveh so urejeni ob slapovih, izhodi iz tolmunov so za spretne kanjonarje obvladljivi, saj jih blokirajo hlodi in plavje, zato se je v kanjon mogoče podati tudi pri višjem vodostaju. 

Mokri smo se stisnili v avtomobil in parkirali pri Robinson Creek (V3 A3 II). Zabaven, odprt začetek kanjona izmenjuje do 7 m visoke skoke in dričalnice s spusti po vrvi do 15m. Plavanje in kobacanje iz  dveh ponvastih tolmunov z gladkimi stenami je pri visokem vodostaju zelo zahtevno! Sledi nekaj manj kot 30 m spust v oglušujočo temačno kaverno postlano s konglomeratom. Nadaljevanje kanjona spominja na kaos hlodov, ki stražijo skoke v Imp Grotto. Višje stene so porastle z mahom in lišaji, ki se svetlikajo že ob drobnem sončevem pramenu in naznamujejo drugi del kanjona. Časovnica je podobna kot za Imp Grotto, saj se nam iz ledene vode mudi kot žabam iz kropa.

Cvetka kanjonov na južnem otoku je prav gotovo Cross Creek (V3 A4 II). Čeprav z Robinsonom delita sosesko, je Cross po karakterju bolj zabaven. Najtežji je na 25 m spustu po vrvi, a niti tam nismo preveč sopihali.  Veliko spustov lahko zamenjajo skoki, a le ob primerni globini tolmunov, saj se globina teh v večjih nalivih spreminja. Pri višjem vodostaju je omembe vredna pazljivost zaradi sifona ob koncu kanjona. V realnost smo se z glavo naprej pognali s prodnega zadrževalnika v reko Haast. Ta kanjon naj bo poslednji v dnevnem naboru, saj je v njem Didymo.

12 mile Creek (V2 A3 I) se konča pri 12 Mile Delta kampu. S sodelavci smo si ga privoščili pri zelo visokem vodostaju. Po 15m spustu z levega brega smo z medsebojno pomočjo prečili tok. Prvič in s hvaležnostjo sem v kanjonu nosila rešilni jopič in se velikih oči pognala prek najvišjega, 6 metrskega slapu v tolmun iz pene in mehurčkov. Slap pritisne prav na dno, po nekaj dolgih sekundah centrifugiranja pa izpljune na koncu tolmuna s premerom okoli 13m. Kanjon izmenjaje stisne potok med višje stene in razliva po oglatih skalah, kar omogoča tudi do 16m visoke dodatne skoke. Uporaba 15m vrvi ni nujna, saj lahko vstopite in izstopite skoraj kjerkoli.

photo: Queenstown canyoning

Pod veličastnima slapovoma Bridal Veil Falls v Humbolts Mountains začenja Bridal Veil Creek (V4 A2 III). Z mostu, kjer Routeburn track preseka kanjon, vodijo sledi predhodnikov strmo navzgor, izmenjaje po desnem in levem bregu. Dve uri smo tlačili mah, ko je izza roga pokukal mužic. Razočarani nad spuščanjem po vrvi ob slapovih smo končno uzrli obetavno linijo med varovališčem in dnom najvišjega 30 metrskega slapu. Vriskaje smo se po suhem spustili po vrvi do prve police, nato pa skoraj brez zaviranja skozi vodno zaveso ter stuširani od zunaj in znotraj po zadnji plati odfrčali še poslednjih 10 metrov. Težji zgornji del - nad mostom omogoča nekaj skokov do 10m in dričalnice do 15m. Pod mostom zadostuje 30m vrvi, saj so ob skokih in dričalnicah nujni le trije spusti po vrvi. Čas v tem službenem delu kanjona smo skrajšali z 2 ur in pol na 15 min in obogatili za prenekatero vragolijo.

photo: Gus Schiavon Photographer

Dart oz. Scott creek (V4 A3 III) čaka na desnem bregu reke Dart, za idilično vasjo Glenorchy. Po 45 minutah hoje navkreber smo si prislužili 16 vertikalnih izzivov, zabavno in spodrsljivo prekopicavanje, grbaste dričalnice, igre s tokom ter vizualne užitke. Nad prvim slapom srednjega dela kanjona se odpre čudovit razgled na Isengart iz filma Gospodar prstanov: Kraljeva vrnitev. 25m nižje pa se vtisne v spomin pogled v vrzel na dno 40 m kaskade, kjer sem se znašla, ko sem po 30 m spustu odkljukala še nekoliko neroden odriv z 10 m v mehurčke globokega modrega tolmuna. Kanjon izdihne, ko pogled trči v leden klobuk 2830 m visoke gore Earnslaw.

Narava tu res ni skoparila z lepoto, a ker se tudi doma potepam z odprtimi očmi, lahko rečem le, da ima ta tu drugega stilista.

Read More

Zgodovina kanjoninga

Mrzla voda prileže, kadar sonce nesebično razdava svoje žarke, da je še termometru vroče. Med strmimi stenami vzpetin je ujet potok, nad katerega se s kamnitih polic sklanjajo raznobarvne cvetlice, grmi in drevje, sončni žarki pa tja padajo le kratek čas ali sploh ne, zato ima voda lahko tudi v poletnih mesecih nizko temperaturo, tudi okoli 4 ¤C. Žuboreč potok stopnjuje moč vse do divjega bučanja slapu ob več meterskem padcu na kamnite stopnje pod njim, kjer se zopet ujame v zelen tolmun in nudi dom ribam, žabam, močeradom, kačam, kačjim pastirjem, metuljem ter drugim živalim, ki jih tam pogosto srečujemo. 

Soteske in kanjoni so ljudem v preteklosti omogočali varno a garaško življenje. Skoznje običajno teče potok ali reka, ob katerem se v soteskah vije cesta, obdana s strmini stenami v obliki črke V.  Kanjon je globoko zarezana tesen, s skoraj navpičnimi in koničastimi stenami. Obe obliki sta posledica globinske erozije. 

Napredek civilizacije nas je odtegnil od tako napornega bivanja in iskanja varnega zavetja, zato so kanjoni ostali pozabljeni vse do druge polovice 19. stoletja, ko so vanje pokukali prvi raziskovalci. Ti so se skoznje gibali povsem brez modernih pripomočkov. Pri osnovnih gibanjih pri kanjoningu jih je odlikovala izjemna spretnost, domiselnost in trdoživost.  

Eden izmed prvih znanih kanjonarjev je bil francoski speleolog in hidrogeolog Edoard Alfred Martel, ki se je na koncu 19. stoletja spustil skozi celo vrsto kanjonov v francoski Provansi in Primorskih Alpah. Sicer so prve spuste v evropskih soteskah podpisali večinoma francoski, španski in italijanski speleologi ter gorniki, ki so se na tovrstne ekspedicije podali v volnenih puloverjih in usnjenih čevljih, pri napredovanju pa so že uporabljali težke konopljine vrvi, po katerih so se spuščali v Dulferjevem sedu, ki si ga je izmislil Hans Dulfer. Pomagali so si še z doma narejenimi vrvnimi lestvami in železnimi klini.

Beseda kanjoning označuje gibanje v kanjonu in vključuje širok nabor znanj iz aktivnosti v naravi. Skozi  kanjon večinoma napredujemo na 6 načinov. S hojo, plezanjem, dričanjem, plavanjem, skakanjem in spuščanjem po vrvi. Hodimo v visokem čepu in si kar največ pomagamo z rokama, saj v primeru zdrsa padec ni tako neroden in boleč. Plezamo vedno izjemno pazljivo po principu treh opornih točk. Tako smo v stiku s podlago z nogama in eno roko ali obratno. Dričamo v sede ali leže na hrbtu, snožno z nogama naprej, roki sta pokrčeni  v komolcih in prekrižani na prsih s pestmi na ramenih. Glava je nekoliko predklonjena, da ne drsimo s čelado po skali. Skačemo sonožno ali z zaletom, vedno z nogama naprej in rokama ob telesu. Pri doskokih v plitvo vodo moramo amortizirati padec do popolnega čepa. Uporabljamo tudi reševalni skok v vodo. Plavamo kravl ali prsno tehniko, pri čemer je glava nad gladino. Uporabljamo tok vode, da se kar najmanj utrudimo in prihranimo čimveč energije. 

Hiter razvoj gorništva in tehnične opreme je v zadnjih 30 letih omogočil hiter razvoj športnega kanjoninga povsod po svetu. Lahko dostopne kanjone, opremljene z vso potrebno infrastrukturo, kot je npr. Vintgar pri Bledu, si lahko ogleda prav vsak. Izleti v nekoliko težje, npr. Sušec, Globoški potok ipd. pri Bovcu, Grmečica in Jereka v Bohinju, se izvajajo z licenciranimi vodniki.

V kanjonu bo kar najmanj drselo v neoprenskih čevljih iz vodopropustnega materiala, s trdim, nedrsečim podplatom. Zadovoljivo se obnesejo tudi cenejši dvoranski športni copati, pod njimi pa neoprenske nogavice. Telo pred mrazom varuje od 3 do 5mm debela neoprenska obleka, ki je lahko eno ali dvo delna, neoprenske rokavice in kapa, ki ima v predelu ušes luknjice. Na glavi mora biti še čelada, ki ima certifikat proti padajočemu kamenju. Ščitnik za neopren bo dobrodošel za manjšo obrabo neoprena v predelu zadnjice zaradi dričanja. Izjemno uporaben del opreme je suha vrečka za okrog vratu za telefon in nahrbtnik z luknjami za odtekanje vode. Prva pomoč, prilagojena za kanjon, in vsaj nekaj metrov vrvi za kanjoning sta obvezen del opreme vsake skupine kanjonarjev.

V bolj vertikalnih kanjonih je potrebna še osebna in tehnična oprema skupine. Med osebno opremo spada pas za kanjoning, osmica z vponko z matico, dve popkovini za samovarovanje različnih dolžin z vponko z matico, piščalka, nož in rezervna oprema.

Vsak mora imeti na pasu še tehnično opremo za reševanje in samoreševanje, ki sestoji najmanj iz dveh pripomočkov za izdelavo sprostljivih blokad (6mm vrvice, T-block, Shunt, Micro Traxion ipd.), 4 dodatnih vponk z matico, dolgega plezalnega kompleta z vponkama z matico in dveh 2m vrvic premera 6mm.

Skupina kanjonarjev bo potrebovala še nahrbtnike za kanjoning z vrvico z vponko.

Spuščanje bo mogoče po vrvi za kanjoning (premera 10mm) dolžine dvojne višine najvišjega slapu, potrebna pa je tudi rezervna vrv dolžine vsaj ene višine najvišjega slapu. Nekje na suhem bodo še skica z opisom kanjona, topografska karta in čelne svetilke. Pri raziskovanju neobljudenih kanjonov je nepogrešljiva tudi oprema za nadomeščanje svedrovcev in rink ter pripravo improviziranih varovališč in sidrišč za spust.

Samostojen izlet v neznani kanjon zahteva primerno opremo in dobro pripravo, ki vključuje: 

· Poznavanje vstopnega in izstopnega mesta ter možnih zasilnih izhodov iz kanjona 
· Pridobiti in zanti uporabiti skico in opis kanjona ter topografsko karto v merilu največ 1:25000 
· Poiskati aktualne fotografije in aktualne informacije o stanju v kanjonu (prehodnost, možne nevarnosti, varovališča,...) 
· Poznavanje lokalnih vremenskih in snežnih razmer ter najaktualnejše lokalne vremenske napovedi 
· Pridobiti informacije o trenutnem vodostaju v kanjonu in vodotokov na dostopu in izstopu 
· Informacije o velikosti povirja in povirja pritokov 
· Pridobiti informacijo o aktualni temperaturi vode in ali je ta pitna 
· Pozanimati se o drugih potencialnih nevarnostih 
· Pomniti številko za klic v sili in znati opisati lokacijo kanjona v primeru reševalne akcije 
· Pridobiti informacije o posebnostih izbranega kanjona, o vzrokih nezgod 
· Poiskati informacije o kanjonih v neposredni bližini 
· Poiskati informacije o možnem prevozu nazaj na vstopno mesto in možnosti parkiranja 
· Izbrati primerne soudeležence 
· Obvestiti bližnje o nameravani turi, v avtomobilu pustiti listek z informacijami o nameravanem izletu in predvidenem času vrnitve

Opis kanjona

Skica kanjona

Porečje kanjona

Topografska karta za kanjoning

V kolikor k opisanemu športu pristopimo odgovorno in s spoštovanjem, grozi hitra zasvojitev s tem romantično- avanturističnim športom.

Read More

Kanjoning na Korziki

Celo leto naju je s sodelavcem grela ideja o tedenskem kanjoningu na Korziki. Precej sva povpraševala pri prijateljih o možnostih, ki jih ponuja ta prekrasen francoski otok. Dobila sva nekaj dobrih nasvetov, nadaljnje informacije izbrskala na spletu, prelistala obstoječe vodničke in pridobila odgovore na povpraševanje iz lokalnih firm. Izbrana ekipa sedmih kanjonarjev je bila soglasna, še pred razkritjem podrobnejšega plana.

Nadaljne priprave so bile dokaj enostavne, saj je Matej Korziko že poznal, pri njegovih starših pa sva našla geografske karte in vodničke. Pripravila sva okvirni plan, o opremi pa nisva pretirano izgubljala besed, saj sva pred tem bila dvakrat v španski Siera de Guarri na tedenskem raziskovanju kanjonov, zato sva se ravnala po izkušnjah. Zatopila sva se v opise in skice, pregledovanje fotografij na spletu in pripravo rezervnega plana za slabo vreme, ki nama je vzel največ časa. Nekaj mesecev prej sva rezervirala dokaj poceni karte za trajekt. 

Teden pred druščino sva se odgugala iz italijanskega Livorna proti Bastii, nato pa odpeljala proti jugozahodu, da bi preiskala otok ter preverila istovetnost opisov in skic v vodničku ter pridobljenih informacij z dejanskim stanjem na terenu. 

 

Prvi skok v vodo sva dočakala v kanjonu Ruda, kamor sva prisopihala s pašnika za vasico Corscia, nad katero se z 2706 m bohoti najvišja gora Korzike - Monte Cinco. Vanj sva se spustila optimistična zaradi vodostaja, ki sva ga preverila z mostu nad izstopnim mestom. Prvo zožanje kanjona je omajalo vero, da bom pri spustu po vrvi skozi slap lahko stala trdno na tleh. Mateju je pomagalo dodatnih dvajset kilogramov, zato sva staknila glave, pretehtala možnosti in idejo o predčasnem umiku iz kanjona preložila na kasneje. Naslednji slap sva oblezla in preverila divjo vodo pod njim ter ugotovila neizbežen zaključek prvega kanjona.

Prenočila sva pod zvezdnatim svodom v Ponte Leccia. Zjutraj sva ovinkarila med prašiči in kozami proti zahodu, se na sedlu Col de Vergio poslikala z Napoleonovim kipom in iskala nadaljnje informacije o kanjonu Dardo, ki se izliva v sončni zahod Sredozemskega morja, pod vasico Piana. Dopoldne sva že čofotala v tem prekrasnem kanjonu z vertikalnimi slapovi, ki ozaljšan s skalnimi bloki, grčasto dričalnico in ponvicami položno pade v morje. Hitro sva slekla vso neoprensko navlako in se okopala v slanih valovih, ohlajenih z ledeno mrzlimi izviri, nato pa težka nahrbtnika naložila na rame in zagrizla skozi kanjon. Na desnem bregu sva ujela pot k cesti. Po dveh urah hoda pod ošiljenimi rdečimi špičkami in roglji, s srčki vsepovsod, sva iz avta spraznila celotno zalogo hrane. 

Z velikim pričakovanjem sva se pripeljala s sedla Col de Bavela in z dvema urama rezerve napadla proti precej odprtemu kanjonu Purcaraccia. Hoja načeloma vzame 1 uro, a v vodničku omenjajo še dve uri v blodnjaku možicev, ki so jih postavili izgubljeni kanjonarji. Tudi midva sva obogatena s to izkušnjo našla pravo stezo na desnem bregu. Polna navdušenja sva dričala do 12 metrov dolge, dokaj položne in gladke dričalnice, ki končajo v globokih kristalnih tolmunih in se obešala po vrveh do 45m visoki slapov, ki lijakasto padajo po nedrsečih stenah. Kanjon konča z 10m skokom prek slapu v zelen tolmun.

Naslednji dan sva raziskovala vstop in izstop kanjonov Vaca in Polischellu. Nerodna pri branju človeških sledi sva dodobra okusila makijo, ki naju je obrusila do krvi. Doumela sva, da je prava steza tista, kjer je mogoče napredovati stoje. Samozavestno sva se odpeljala družbi naproti, ki naju je pričakala pri kanjonu Chipettu. Popoldanski načrt je splaval po makiji zaradi napačnega opisa v vodničku. Po dveh urah izgubljanja smo nazdravili slabemu začetku, dobremu koncu v regiji Bastia. 

Jutro je prineslo dobre obete z desnega pritoka reke Gollo. Po prepadni makedamski cesti smo se, mimo zavrženih vozil v globelih pod nami, pripeljali na ravnico blizu kanjona Petra Leccia. Dostop nam je ukradel eno uro, kar smo hitro pozabili ob spuščanju po prvem 14 meterskem slapu, ki smo ga nato še nekajkrat dričali po priporočilu in demonstraciji lokalnih vodnikov. Navdušeno smo vriskali, ko smo padali v majhen spenjen tolmun. Precej divji in drseč kanjon nam je po nekaj spustih po zelenih slapovih serviral še naslednjo noro 15 metersko dričalnico. Vsak spust posebej smo se bali, da se razmažemo na skali ob njej, a sta vodna blazina in oblika skale poskrbeli za varen pristanek v mehurčkih. 

Naslednji dan smo lahkih nog stopali po poti Scala Santa Regina k prvemu slapu kanjona Fulcanaghja. Sedemkrat smo se spustili po vrvi preko razglednih in dokaj suhih slapov, ki so se nizali en za drugim. Kri po žilah je pognal pogled 70 m  niže, kjer je najvišji slap kanjona izginil med granitnimi skalami. Nekajkrat smo se še namočili v majhnih osončenih ponvicah z ne ravno sveže zeleno vodo in že smo z mostu skupinsko pozirali fotografskemu objektivu. 

Zvečer smo se nastanili v kampu v mestecu Porto, ki se dviga nad istoimenskim zalivom na zahodni obali. Zopet smo se odpravili v Dardo, ki pa je bil tokrat zaradi dežja nekoliko bolj vodnat. Precej utrujeni smo namesto kopanja v morju raje z raztegnjenimi kraki polnili baterije v šotorih. 

Zjutraj smo se odpeljali južno. Razočarano in z občudovanjem smo s ceste uzrli mogočen 65m slap kanjona Sulleoni, levega pritoka reke Lomberlaccio. Takoj smo sprejeli rezervni plan. Kanjon Piazzilellu naj bi bil možen tudi kadar je v Sulleoni veliko vode. V vodničku ga opisujejo kot ne kaj prida a z nekaj vrhunskimi slapovi. 

Več kot uro smo jamraje predirali trnje navzdol kanjona, ko smo zaslišali navdušene vzklike. Izza vej smo se zdrenjali na rob, da bi prav tako uzrli prekrasen kanjon, iz katerega se strmo dvigajo gozdnati bregovi, na obzorju pa izginja v valovih morja, na katerih se odsevajo zlati sončni žarki. Po nekaj sočnih besedah, ob nekončnem pogledu proti dnu, se je  v naju vpičilo vseh 14 očes. Prav zares smo se po vrvi spustili po drsečem, 88 meterskem slapu, ki nas je dobro stuširal in sem tam okamenjal gledalce spodaj. Ob izpetju vrvi iz osmice se je šele zaslišalo prvo čebljanje in končno krohot s prestanim stresom osoljenih šal. Kanjon smo nadaljevali v takšnem zaporedju vse do konca. 

Levi pritok reke La Gravone, kanjon Cardiccia oz. Richjusa smo našli ob vasici Bocognano, blizu mesta Ajaccio. Polischellu oz. Polischeddu se nahaja pod sedlom Col di Larone, med vasicami Zonza in Solenzara. Rdeča nit obeh je skakanje, dričanje z nekaj krajšimi spusti po vrvi. Čofotanje v ledeno mrzlih, zelenih tolmunih je čudovito. 

Krono celotnemu izletu je dalo sneženje v kanjonu Purcaraccia, v katerega smo zlezli pri 4 stopinjah celzija. Drgetajoč smo se stiskali pred vsakim spustom in dričalnico. Piko na i je pribilo babje pšeno, ki nas je neutrudno mlatilo ob preoblačenju pri avtih. Kosilo nam je začinil še pesek, ki ga je divji veter pod Monte Incudine (2134m) odložil na krožnike. Hrustajoče gurmanske užitke smo zaokrožili z večerjo v priporočeni restavraciji, nad katero so se naše borbončice zgrozile. Lakoto je lahko umirila le vožnja s trajektom skozi nevihto. 

Nepozaben dopust smo zaokrožili s poslednji skokom - v domačo posteljo z vodničkom Corse canyons v rokah.

Read More