Smuka z Vitranca

Turna smuka z vonjem po alpinizmu in smučišču.

Stol

Gorsko kolesarska tura na razgleden kobariški Stol.

Canyoning Nemčlja

Od številnih izvirov skozi soteske, do lesketajočih poslednjih slapov.

Plezanje v Omišu

Napenjanje v stenah nad sotesko reke Cetinja.

Zasnežena planina Božca

Včasih se enostavno ne da upreti skušnjavi in se po snegu odpelješ v maj.

Kawarau Citroen

Življenje se začne v vodi!

31 December 2013

Last bike trip in 2013

Since there is not much snow in Czech, the decision how to spend the last day of an old year was quite simple. Bohemian forest (Šumava) promised beautiful weather and I haven't been there for ages. Everyone told me it's gonna be too icy but luckily it was not. The snow layer is hard but the tires held well. The only unbikeable places were where people left deep foot steps in the snow.
  Untouched snow was the best option!
I could see the progress in number marked of biking trails :-)
As I could see the difference in quality of the forest :-(
Marked trails didn't attract me too long...
Laka lake with glacial origin is the highest and smallest lake in Bohemian forest.
Looking forward to great year 2014!


24 December 2013

Praznično voščilo!

Nikoli praznih ust, 
ostani cel hrust, 
avanturi se predaj in neizmerno uživaj! 

Navihan božič in le najlepše v novem letu vam želiva Katja In Matej!


Never meet hunger,
be best friends with strength,
sleep with adventure and love it.

Sweet Christmas and all the nicest things in the year to come wish you Katja and Matej.

21 December 2013

Turski žleb na "romarski dan"

Z Vrtače smo si ogledovali avstrijsko stran Karavank, rodila se je ideja in že se je pokadilo za pnevmatikami proti Logarski dolini. Dan se je začel zavit v oblake, sivi plašček je odložil šele pozno dopoldne. Dolina je vsake toliko zadihala na polna pljuča, da je pohajalo ravnotežje.

Za drsenje je bilo snega dovolj malo pod Domom pod Okrešljem, kjer smo nadeli smuči. Nekaj metrov pod žlebom so le-te dobile vlogo slepega potnika. Z Matejem sva končala pod žlebom, medtem ko so žleb pisano obarvali črnuški AO-jevci. Triindvajset sva jih naštela.
Po smučeh je tekla voda, sneg se je prediral do kolen in čez, višje pa je bilo očitno trdo. Vriskaje sva odsmučala do koče na malico, nato pa vajo ponovila.


Navdušena nad razmerami in obdana s črnuško AO mavrico sva odštorkljala proti čudovitemu slapu Rinka, ki se je otresal ledenih spon in Orlovemu gnezdu. Zares je videti bolj kot kamnolom, a je za uživaško zavijanje snega dovolj, saj so smuči ostale popolnoma nepoškodovane.
Bode v oči modrina? Hja, večino časa je fotoaparat nosil Matej, za nevšečnost se ne opravičujeva. :)

20 December 2013

Test smuči in slovo od podmornic na Krvavcu

Tokrat sva z Matejem oblegala Krvavec z vsemi zaplatimi snega. Moj strašansko priročen in prostoren avtomobilček sva pustila pri zapornici in odštorkljala proti Kriški planini. Zaplate snega so omogočale cikcakanje proti stolpu. Držala sva se skrajno desno, nakar stopiva med bobke in torte. Vse sorte dišav sva uživala vse do vrha šestsedežnice. Vetra je bilo ravno toliko, da se nisva obirala. Potem pa hop na smuči, klik, klik in že sva tavala v megli. Čeprav smučišče precej dobro poznam, je bila megla tako gosta, da nisva bila popolnoma prepričana, če greva v želeni smeri in ali je drugi še na dosegu roke. Pri Rozki sva se odločila da vajo ponoviva. In potem še enkrat. Armada TS Tw me je popolnoma obnorela, Matej pa je zadovoljno pogledoval sad svojega truda.

Izjemno hvaležna sem za smuči, ki me ob vsakem žlebičku ne katapultirajo in ni potrebe usesti se na repe, da ne bi podrla Cameronovega rekorda v Marianskem jarku. Hvala Matej!

19 December 2013

Kako na Krvavcu meglo razrezati na trakove?

Trdožive drobne kapljice se oklepajo dolin, malo nad vznožjem vzpetin pa že božajo sončni žarki. Ah dajte ga no lomit, vsak dan pa že ni vse kot v pravljici. Mateju se je kljub sivini posrečil kolesarski vzpon na Krvavec. Si lahko predstavljate bukove in druge drevesne sorte pogledov nanj, ko je prikolesaril na zgornjo gondolsko postajo in ponosno parkiral Specija med razne zimske plohe, za neizmerne radosti na snegu. Za popotnico je ujel tanek sončni žarek, nato pa jo jahajoč in peš mahnil po mtb stezi. Pomrznjena podlaga je zahtevala vse spoštovanje in previdnost, v prid turnim užitkom v prihodnji dneh.




17 December 2013

Giant Mountains with man's best friend

My parents left skiing to Italy and I got my first chance to take care of their dog lady. She is over four years old but It was just parents taking care of her. Have to admit it was kind of challenge for me. Had no experience whatsoever how far and how steep can she go. When we got to Giant Mountains on Friday evening, it was 6 p.m. Darkness and fog. In few minutes uphill the fog cleared and we could enjoy moonlight and stars above snowy peaks.


Snow layer was poor and surface was hard to icy, so though it wasn't the best for skiing at least Brandy didn't have to crawl. When we arrived to Zvonička (our mountain hut), she realized there is no one but me and her and wanted all my attention. In about an our she fell asleep and didn't wake up till morning.

Saturday showed us how beautiful sunshine in the mountains can be. Blue sky and valleys covered in clouds whole day. I desperately wanted to ski something steep so we went to have a look on several places but there was simply nothing to ski on.



After long day walking with one stop for bowl of water we found a hill with just enough snow to be skied and it made the day even more perfect. We got back to Zvonička with the last bit of daylight.


When the dog gets hungry.
On Sunday it got cloudy but the trip was just as good. There was one hill I wanted to do, but after skiing first third, it became too rocky so I glued the skins back on and we walked back up. Walked some more, took many photos and headed back home. Hope for more snow next time.




7 December 2013

Vrtača

Matej je bil že v izvidnici, z Borisem sta se zmenila, jaz pa sem se prištulila. Veter nas je čez Zelenico prestavljal, prek Suhega rušja pa dodobra premrazil, Y v Vrtači pa je bil že prav lepo topel. Čez dva skalna skoka smo se potrudili po suhem, nato pa spet v sneg. Kaj dosti nismo gazili. Med grizljanjem Miklavževih piškotov sta me na vrhu podučila o okoliških vrhovih in možnih smučarskih žlebovih. Da se ne bi preveč osončili, smo nadeli smuči in vriskaje rezali trd sneg počez pobočja proti sedlu. Moj nesrečni izruti robnik nam je povzročil kar nekaj skrbi, na srečo pa sem pridričala do sedla "neprizadeta". Moje podmornice so me še nekajkrat katapultirale v težkem snegu. Na zelenici smo rezali po 11 kantah, ena pa je brenkala. Privoščili smo si temeljito analizo, fotografije pa je prispeval Matej Grm.