"Ponoč se dan iše", pa smo iskali s čelkami. Vzpon proti Viševniku z vojaškega smučišča na Rudnem polju je bil cela telovadba. 2m naprej in 3 nazaj. Pametni so s srenači rezali led, Boris je krepil roke, jaz pa sem vandrala s smučmi na rami.
Nič kaj se nismo obirali, sneg je bil že čisto dovolj mehak, prostora za zavijanje pa nismo mogli kaj dosti izbirati. Po isti poti smo se vrnili, le da se je zdelo, da je nekdo privil naklonino?! To smuko vsekakor vpišem med najsvetlejše zvezdice!
Povoženemu Viševniku smo z južnega pobočja pomežiknili v pozdrav in jo potegnili čez Kačji rob na Srenjski preval. Smuči smo spakirali, turne čevlje ošpičili, s stroji v rokah smo pohiteli pod levim žlebom na raz in po njem na vrh.
Slika sedenja v ljubljanski pisarni do petka me je uščipnila in odneslo me je še na Kriško.
Fotoaparat se očitno bori z SD card višinskim edemom, fotografije so vse bolj podobne zebram in drugim safari vzorcem, zato jedrnat izbor fotografij.
Fotoaparat se očitno bori z SD card višinskim edemom, fotografije so vse bolj podobne zebram in drugim safari vzorcem, zato jedrnat izbor fotografij.
0 comments:
Post a Comment