Prejšnjo nedeljo se nas je nabralo nekaj dilcarjev in šivankarjev. Z večino smo si prvič podali roko na Možniških planinskih taborih PDPT Ljubljana, z nekaterimi na Alpskem taboru v Čezsoči, z ostalimi pa na tej turi. Navdušeno smo se zakadili proti Medvedji konti, naredili ovinek proti planini Lipanca, nato pa proti Debeli peči.
Nismo bili ravno zgodnji, zato smo smučarji zaključili na Okrogležu, nato pa se zopet pridružili druščini, ki je odcepila proti Brdom.
Prekrasno je bilo smučanje, polno prekucevanja, hudikanja in vriskanja, vse do Blejske koče na Lipanci. Od tam pa noge v klin in po dobro uhojeni stezi vse do ceste. Priklopili smo se matičarjem na vrv ter navdušeno vriskali na avtovlečnici do parkirišča.
Pešci so trpeli muke vezane na maso. Dolgini in silaki so se udirali vse do pasu, trlice pa so se držale na površju. Tura ni bila prijazna začetnikom, suličarjem in krepkim šivankarjem.
Zahvala za smeh gre predvsem trpežnemu Juriju, ki so ga avtomati izvrgli neštetokrat.
Zagotovo je pionir smučarskih skokov v telemark brez smuči s prevalom. Vsakič smo potočili solze smeha, nato pa sneženega moža očistili, poiskali smuči, odkrilili črto in zaključili z naslednjo piko. Pred kratkim so bila moja doživetja precej podobna, s premehkimi, prekratkimi in preozkimi smučmi take razmere zahtevajo precej smisla za humor in odpornosti na poškodbe.
Pešci so uživali v dričanju po zadnji plati, v globino pa je snežno odejo najbolj spoznal Miki.
Fotografije smo prispevali Grega, Roman, Jurij in jaz, za vse ostalo so skrbeli še hudomušna Natalija, Anja z vici in Staša z bratom :).
