Z Vrtače smo si ogledovali avstrijsko stran Karavank, rodila se je ideja in že se je pokadilo za pnevmatikami proti Logarski dolini. Dan se je začel zavit v oblake, sivi plašček je odložil šele pozno dopoldne. Dolina je vsake toliko zadihala na polna pljuča, da je pohajalo ravnotežje.
Za drsenje je bilo snega dovolj malo pod Domom pod Okrešljem, kjer smo nadeli smuči. Nekaj metrov pod žlebom so le-te dobile vlogo slepega potnika. Z Matejem sva končala pod žlebom, medtem ko so žleb pisano obarvali črnuški AO-jevci. Triindvajset sva jih naštela.
Po smučeh je tekla voda, sneg se je prediral do kolen in čez, višje pa je bilo očitno trdo. Vriskaje sva odsmučala do koče na malico, nato pa vajo ponovila.
Navdušena nad razmerami in obdana s črnuško AO mavrico sva odštorkljala proti čudovitemu slapu Rinka, ki se je otresal ledenih spon in Orlovemu gnezdu. Zares je videti bolj kot kamnolom, a je za uživaško zavijanje snega dovolj, saj so smuči ostale popolnoma nepoškodovane.
Bode v oči modrina? Hja, večino časa je fotoaparat nosil Matej, za nevšečnost se ne opravičujeva. :)
Bode v oči modrina? Hja, večino časa je fotoaparat nosil Matej, za nevšečnost se ne opravičujeva. :)
0 comments:
Post a Comment