Tokrat sva z Matejem oblegala Krvavec z vsemi zaplatimi snega. Moj strašansko priročen in prostoren avtomobilček sva pustila pri zapornici in odštorkljala proti Kriški planini. Zaplate snega so omogočale cikcakanje proti stolpu. Držala sva se skrajno desno, nakar stopiva med bobke in torte. Vse sorte dišav sva uživala vse do vrha šestsedežnice. Vetra je bilo ravno toliko, da se nisva obirala. Potem pa hop na smuči, klik, klik in že sva tavala v megli. Čeprav smučišče precej dobro poznam, je bila megla tako gosta, da nisva bila popolnoma prepričana, če greva v želeni smeri in ali je drugi še na dosegu roke. Pri Rozki sva se odločila da vajo ponoviva. In potem še enkrat. Armada TS Tw me je popolnoma obnorela, Matej pa je zadovoljno pogledoval sad svojega truda.
Izjemno hvaležna sem za smuči, ki me ob vsakem žlebičku ne katapultirajo in ni potrebe usesti se na repe, da ne bi podrla Cameronovega rekorda v Marianskem jarku. Hvala Matej!
0 comments:
Post a Comment