Matajur in prašičkanje

Oborožena do zob sva se že dan prej pripravljala da poženeva na Matajur, po mnogokrat priporočeni trasi. Nekaj svinca se je nabralo v nogah in polhi v glavi, pa sva se po stezosledniško odvlekla proti Polovniku. Mimo kavern sva priplezala k polici s prekrasnim razgledom na slap Boka, a brez čelade in kakšnega kosa vrvi nisva želela nadaljevati. Pa sva po kakšni uri prašičkanja šla po gobe, mimogrede, so strašansko teknile.
Kolesi sta počivali v avtu do jutra, oblaki pa so zakrili nebo. Parkirala naj bi v Livku in odvrtela noge na vrh, nato se spustila po 794-ki do mesteca San Pietro al Natisone. Poganjanje v klanec potem, ko je vsega lepega že skoraj konec, nama ni dišalo, pa naju je žepni avtomobilček potegnil vse do vasice Savogna.

V oblakih sva bila že v vasici Stermizza, v Montemagiorre pa je že pršilo in tako vse do vrha. Cerkvico sva ugledala kakšnih 20m prej in hitro sočila vanjo. Pred svetimi obrazi sva se med preoblačanejem nesramno razkazovala in ponudila malico v zameno za odpustek. Zanimanje je pokažal edino križevec, zato sva odčmokala.

Pot je zelo razgibana, z nekaj kratkimi vzponi, nekaj skalnih skokov pa sva nesla. Glinasta podlaga, v gozdu pa s koreninami prepredena pot je drsela, da je bilo veselje. Trudila sva se pustiti čim manj škode na njej, kot prednamci ki sva jih slišala vriskati. Ustavila sva se še v slovenski koči in pogledala karto. Kljub vidljivosti na nekaj 10m, sva neizmerno uživala. Enkrat sva nemarno zgrešila in sva morala goniti do prve vasi z imensko tablo. V Costi sva obrnila, olajšala domačine za nekaj slastnih sliv in jo ucvrla nazaj v gozd.

Malo nad San Pietrom sva našla kolovoz do vasi Clenia. V potoku ob glavni cesti sva olajšala kolesi vsega hudega. Do konca sva cedila sline ob črno svetlečih se figah na drevesih. A zlomka, vsako drevo je stražil s sivo mreno prekrit par oči. Končno sva našla enega brez babice pod njim. Zmagoslavno sva prežvekovala slasten zalogaj, dokler se nama niso ustnice povsem lepile od bele tekočine pod pecljem.