Hochturm

Končno se je za nama pokadilo, oddrvela sva na prigaran dopust. V Leobnu sva nekoliko zgubljena kruzala v iskanju za prenočiščem, saj so bili kampi, najina izbira, že zdavnaj zaprti. Mobilno nisva ravno v koraku z najnovejšo tehnologijo, zato sva zaostalčka iskala WIFI. Preostalo nama ni drugega kot zaigrati zainteresirano stranko in že sva z geslom prisurfala na prave strani. Najcenejša ponudba naju je premamila v vasico Vordernberg. 
V petsto let stari hiši sva se počutila kot dva polha. Prvi dan sva šla potipat teren. Dobesedno! Najboljša karta z ločljivostjo 1:50000 in ekvidistancami na 100m, nešteto gozdnih cest in ostalo na temo SND (ta izraz sem si sposodila od Tjaše)-spoznavanje narave in družbe ali po domače rečeno včasih sva bila v naravi, včasih samo na karti. Prvi dan sva temu pripisala kakšen dodaten kilometer in nekaj 100vm. Cela tura je bila kar dolga. Kilometrov nisva štela, višinskih metrov pa okoli 1600.

Startala sva v Vordernbergu na glavnem trgu, prečila tire in zavila na LN1, pri koči Hiaslegg zavila levo na 873 in se kmalu odcepila levo in odvozila do kote 1369. Od tam sva nosila, potiskala čez težji del, proti vrhu so se plašči koles dobesedno ljubili z vsako travno bilko. Hudič se ni odlepil, ne glede na ves vložen trud.

Malo pod vrhom sva kolesi parkirala in peš, po pol ure dolgi poti, prišla v sedmih minutah. S kolesi sva se prebila prek malo sitnega skalnega dela do zoba, od tam pa oddrvela po kamniti poti skoraj do sedla Laming Stl.

Pot pod Leobner Mauer ni bila nič kaj očitna, zato sva nesla kolesi čez ves greben. Razočarana nad skromnostjo spusta sva končno prilezla na Hoher Schilling. Singlca nazaj v vas je bila tako romantično barvita, poslastica, da sva pozabila na vse moreče ure nošenja kolesa in vse posmehe planincev.