Kolesi sva potegnila iz prtljažnika v Eisenerzu, blizu bazena. Zagrizla sva v klanec in se priključila na Rundwanderweg 801, v smeri Leopoldsteinersee, višje pa po Mariazeller Gründerweg in Romerweg (828). Izjemno strma gozdna cesta naju je dobesedno ubila.
Premalo strma za potiskanje brez slabe vesti in preveč, da ne bi tvegal požara v mišicah. Pogosti postanki so bili obvezni, a v prekrasno barvitem jesenskem listnatem gozdu prav nič strašnega. Prikolesarila sva k lovski koči in se okoli 100vm nižje znašla na čudoviti zeleni kotanji. Zaprto vzmetenje je poskrbelo za "Pred uporabo pretresi" naju in nahrbtnikov, iz katerih so jedi romale med zobe, med opazovanjem lesene koče sredi zelene preproge in hribi okoli nje. Za kratek čas sva kolesi vrgla na hrbet, kaj kmalu pa spet veselo poganjala na sedelce. Samozavestno sva nadaljevala mimo križa, tabel in se začela spuščati. Sumničavo sva pokukala na karti, obrnila in rinila po isti poti nazaj. Tokrat sva iskanju odcepa posvetila več pozornosti in ga našla ob križu. Tako sva zavila desno (če ne greste predaleč zavijete torej levo), na stezo 96, označeno z rdečimi pikami. Prekrasno vozen vrtačast svet, z naravnimi mostički, prehodi, ovinkarjenje med kratkimi vzponi in daljšimi spusti preko Geierboden, naju je pripeljal do zadnjega poglavja proti vrhu Kleine Geiger. Nekoliko zmedena sva se ozirala za nekakšnim znakom, ki bi potrdil dosežen cilj. Hja, tega ni bilo, pa sva brez koles odbrzela v izvidnico.
Našla sva le pogled na Große Geiger in določila zaključek vzpona. Panoramo sva shranila na SD kartico in zadovoljno oddrvela po isti poti
nazaj. Na Mariazeller Gründerweg sva odcepila proti Leopoldsteiner See,
po 801, mimo Schloss Leopoldstein in nazaj k Octavii. Uživala sva do
zadnjega diha.
0 comments:
Post a Comment