Čakanje na prosti čas, ugodno vremensko napoved in družbo... No ja, ne moreš imeti vsega, zato je bilo oblačno in sva prekrasne razglede pogooglala.
Prek Javorniškega Rovta sva peljala proti Struški, nato nesla na Vajnež in se spustila mimo Debelega brda nazaj k avtu. Meni se je ponovila zgodba o sesalcu s polno vrečko-strašno je slišat a nobenega učinka. Matej je lahko še žvižgal in se pritoževal, da če bom šla še malo počasneje bova prišla nazaj v Javornik...
Po dveh urah sem se prijetno ogrela, pa je Matejev "bencinski motor" začel protestirat. Meglice so se preganjale vse od sedla Kočna, zato sva razmišljala, da bova turo odrezala pred Belščico.
Nekaj sto metrov sva potiskala kolo in zgrešila odcep proti Hrašenski planini. Gonila sva v megli, se ozirala za dobro alternativo, ko je veter odpihnil oblak. Pred nama se je odprlo Vajneževo sedlo. No, če imava še 300m do sedla in 100 višinskih do vrha, pa ne bova obračala, kajne? Matej ni bil preveč navdušen nad mojim nenadnim elanom.
Vse okoli sebe sva videla le meglo, veter je pihal kar do kosti, a se je splačalo. Spust z vrha je bil prijeten, ne prav položen, prek mehkih mahov in trav sva se priključila nazaj na enoslednico. Odcepila sva se na planino Belščico, kjer so naju usmerili k možicem. Čez vrtače sva našla pot k čudoviti Hrašenski planinici.
Prečudovita čreda konj naju je zvedavo ovohavala na planini Stamare. Menda je Matejevo prijateljico nekoč ugriznil konj in jo nekaj metrov vlekel za seboj, mene pa je brcnila kobila, zato sva jo ucvrla z repom med nogami.
Med spusti sva se bolj ali manj (beri Matej) zabavala s potiskanjem in gonjenjem na kahli (občutek na spuščenem sedežu je precej podoben ...). Ob sončnem zahodu sva prijezdila v smrdeči Javornik.
Za ljubitelje statističnih detajlov je tukaj povezava.
0 comments:
Post a Comment