Očesni kotički se nesramno širijo v smeri pancerjev, ki me izzivalno vabijo izza kavča. Okoli vratu me stiska delo, pred očmi zdravnikov ukaz "Počivat!", na ramenih se tepeta angelček in hudiček,... "Hmmm, saj ni rekel kdaj moram počivati." In že sva s puntijem rezala ovinke, dokler mu obutev ni popustila.
Lenobno sem se vlekla čez Matizovca, "žejna, lačna, zmatrana, pa še lulat me" bi bil najprimernejši opis. Pihalo je, da sem se stisnila v eno gubo. Malo pod kočo na Kofcah sem dobila zalet in sledila samohodcu proti Kofce gora.
Prediralo se je kar precej, veter pa jo je pobrisal na severno stran. Čez greben Košute je še sikal, zato sem se malo pod vrhom obrnila in se raje pri križu nastavljala žarkom.
Obiskovalcev je bilo premalo, da bi kazili prijeten razgled na Storžič v puhastem plaščku in pod vato skrite vasi, ki mu ležijo pod nogami.
Prejšnjo soboto mi res ni bilo težko. :)
0 comments:
Post a Comment