Kanjoning na Korziki

Celo leto naju je s sodelavcem grela ideja o tedenskem kanjoningu na Korziki. Precej sva povpraševala pri prijateljih o možnostih, ki jih ponuja ta prekrasen francoski otok. Dobila sva nekaj dobrih nasvetov, nadaljnje informacije izbrskala na spletu, prelistala obstoječe vodničke in pridobila odgovore na povpraševanje iz lokalnih firm. Izbrana ekipa sedmih kanjonarjev je bila soglasna, še pred razkritjem podrobnejšega plana.

Nadaljne priprave so bile dokaj enostavne, saj je Matej Korziko že poznal, pri njegovih starših pa sva našla geografske karte in vodničke. Pripravila sva okvirni plan, o opremi pa nisva pretirano izgubljala besed, saj sva pred tem bila dvakrat v španski Siera de Guarri na tedenskem raziskovanju kanjonov, zato sva se ravnala po izkušnjah. Zatopila sva se v opise in skice, pregledovanje fotografij na spletu in pripravo rezervnega plana za slabo vreme, ki nama je vzel največ časa. Nekaj mesecev prej sva rezervirala dokaj poceni karte za trajekt. 

Teden pred druščino sva se odgugala iz italijanskega Livorna proti Bastii, nato pa odpeljala proti jugozahodu, da bi preiskala otok ter preverila istovetnost opisov in skic v vodničku ter pridobljenih informacij z dejanskim stanjem na terenu. 

 

Prvi skok v vodo sva dočakala v kanjonu Ruda, kamor sva prisopihala s pašnika za vasico Corscia, nad katero se z 2706 m bohoti najvišja gora Korzike - Monte Cinco. Vanj sva se spustila optimistična zaradi vodostaja, ki sva ga preverila z mostu nad izstopnim mestom. Prvo zožanje kanjona je omajalo vero, da bom pri spustu po vrvi skozi slap lahko stala trdno na tleh. Mateju je pomagalo dodatnih dvajset kilogramov, zato sva staknila glave, pretehtala možnosti in idejo o predčasnem umiku iz kanjona preložila na kasneje. Naslednji slap sva oblezla in preverila divjo vodo pod njim ter ugotovila neizbežen zaključek prvega kanjona.

Prenočila sva pod zvezdnatim svodom v Ponte Leccia. Zjutraj sva ovinkarila med prašiči in kozami proti zahodu, se na sedlu Col de Vergio poslikala z Napoleonovim kipom in iskala nadaljnje informacije o kanjonu Dardo, ki se izliva v sončni zahod Sredozemskega morja, pod vasico Piana. Dopoldne sva že čofotala v tem prekrasnem kanjonu z vertikalnimi slapovi, ki ozaljšan s skalnimi bloki, grčasto dričalnico in ponvicami položno pade v morje. Hitro sva slekla vso neoprensko navlako in se okopala v slanih valovih, ohlajenih z ledeno mrzlimi izviri, nato pa težka nahrbtnika naložila na rame in zagrizla skozi kanjon. Na desnem bregu sva ujela pot k cesti. Po dveh urah hoda pod ošiljenimi rdečimi špičkami in roglji, s srčki vsepovsod, sva iz avta spraznila celotno zalogo hrane. 

Z velikim pričakovanjem sva se pripeljala s sedla Col de Bavela in z dvema urama rezerve napadla proti precej odprtemu kanjonu Purcaraccia. Hoja načeloma vzame 1 uro, a v vodničku omenjajo še dve uri v blodnjaku možicev, ki so jih postavili izgubljeni kanjonarji. Tudi midva sva obogatena s to izkušnjo našla pravo stezo na desnem bregu. Polna navdušenja sva dričala do 12 metrov dolge, dokaj položne in gladke dričalnice, ki končajo v globokih kristalnih tolmunih in se obešala po vrveh do 45m visoki slapov, ki lijakasto padajo po nedrsečih stenah. Kanjon konča z 10m skokom prek slapu v zelen tolmun.

Naslednji dan sva raziskovala vstop in izstop kanjonov Vaca in Polischellu. Nerodna pri branju človeških sledi sva dodobra okusila makijo, ki naju je obrusila do krvi. Doumela sva, da je prava steza tista, kjer je mogoče napredovati stoje. Samozavestno sva se odpeljala družbi naproti, ki naju je pričakala pri kanjonu Chipettu. Popoldanski načrt je splaval po makiji zaradi napačnega opisa v vodničku. Po dveh urah izgubljanja smo nazdravili slabemu začetku, dobremu koncu v regiji Bastia. 

Jutro je prineslo dobre obete z desnega pritoka reke Gollo. Po prepadni makedamski cesti smo se, mimo zavrženih vozil v globelih pod nami, pripeljali na ravnico blizu kanjona Petra Leccia. Dostop nam je ukradel eno uro, kar smo hitro pozabili ob spuščanju po prvem 14 meterskem slapu, ki smo ga nato še nekajkrat dričali po priporočilu in demonstraciji lokalnih vodnikov. Navdušeno smo vriskali, ko smo padali v majhen spenjen tolmun. Precej divji in drseč kanjon nam je po nekaj spustih po zelenih slapovih serviral še naslednjo noro 15 metersko dričalnico. Vsak spust posebej smo se bali, da se razmažemo na skali ob njej, a sta vodna blazina in oblika skale poskrbeli za varen pristanek v mehurčkih. 

Naslednji dan smo lahkih nog stopali po poti Scala Santa Regina k prvemu slapu kanjona Fulcanaghja. Sedemkrat smo se spustili po vrvi preko razglednih in dokaj suhih slapov, ki so se nizali en za drugim. Kri po žilah je pognal pogled 70 m  niže, kjer je najvišji slap kanjona izginil med granitnimi skalami. Nekajkrat smo se še namočili v majhnih osončenih ponvicah z ne ravno sveže zeleno vodo in že smo z mostu skupinsko pozirali fotografskemu objektivu. 

Zvečer smo se nastanili v kampu v mestecu Porto, ki se dviga nad istoimenskim zalivom na zahodni obali. Zopet smo se odpravili v Dardo, ki pa je bil tokrat zaradi dežja nekoliko bolj vodnat. Precej utrujeni smo namesto kopanja v morju raje z raztegnjenimi kraki polnili baterije v šotorih. 

Zjutraj smo se odpeljali južno. Razočarano in z občudovanjem smo s ceste uzrli mogočen 65m slap kanjona Sulleoni, levega pritoka reke Lomberlaccio. Takoj smo sprejeli rezervni plan. Kanjon Piazzilellu naj bi bil možen tudi kadar je v Sulleoni veliko vode. V vodničku ga opisujejo kot ne kaj prida a z nekaj vrhunskimi slapovi. 

Več kot uro smo jamraje predirali trnje navzdol kanjona, ko smo zaslišali navdušene vzklike. Izza vej smo se zdrenjali na rob, da bi prav tako uzrli prekrasen kanjon, iz katerega se strmo dvigajo gozdnati bregovi, na obzorju pa izginja v valovih morja, na katerih se odsevajo zlati sončni žarki. Po nekaj sočnih besedah, ob nekončnem pogledu proti dnu, se je  v naju vpičilo vseh 14 očes. Prav zares smo se po vrvi spustili po drsečem, 88 meterskem slapu, ki nas je dobro stuširal in sem tam okamenjal gledalce spodaj. Ob izpetju vrvi iz osmice se je šele zaslišalo prvo čebljanje in končno krohot s prestanim stresom osoljenih šal. Kanjon smo nadaljevali v takšnem zaporedju vse do konca. 

Levi pritok reke La Gravone, kanjon Cardiccia oz. Richjusa smo našli ob vasici Bocognano, blizu mesta Ajaccio. Polischellu oz. Polischeddu se nahaja pod sedlom Col di Larone, med vasicami Zonza in Solenzara. Rdeča nit obeh je skakanje, dričanje z nekaj krajšimi spusti po vrvi. Čofotanje v ledeno mrzlih, zelenih tolmunih je čudovito. 

Krono celotnemu izletu je dalo sneženje v kanjonu Purcaraccia, v katerega smo zlezli pri 4 stopinjah celzija. Drgetajoč smo se stiskali pred vsakim spustom in dričalnico. Piko na i je pribilo babje pšeno, ki nas je neutrudno mlatilo ob preoblačenju pri avtih. Kosilo nam je začinil še pesek, ki ga je divji veter pod Monte Incudine (2134m) odložil na krožnike. Hrustajoče gurmanske užitke smo zaokrožili z večerjo v priporočeni restavraciji, nad katero so se naše borbončice zgrozile. Lakoto je lahko umirila le vožnja s trajektom skozi nevihto. 

Nepozaben dopust smo zaokrožili s poslednji skokom - v domačo posteljo z vodničkom Corse canyons v rokah.

Read More

S Prestreljenika v Krnico

Neučakani smo se zapodili po cesti iz Bovca proti Kaninu. Malo nad B postajo žičnice smo nadeli smuči in po snežnih krpicah odskakljali nekaj metrov do prave snežne podlage. Meglice nas niso zapustile vse do sedla Prevala.

Tam smo še nekaj metrov trmasto vztrajali na smučeh, dokler se ni končno vdal še poslednji. S tako odteženimi nahrbtniki smo premagali še nekaj skalnih skokov in navdušeni ogledovali bele vrhove vse naokoli. Na vrhu smo se srečali še s parimi možmi.

Želodčke smo razveselili z zdravo malico in ogledovali smer spusta. Malo sem bila nervozna, ko sem ugotovila, da se mi jeizvlekel robnik smuči. Posamično smo odsmučali za rob in po krasnem strmem vzhodnem pobočju Prestreljenika nazaj proti sedlu.

Robnik sem še nekajkrat zabila nazaj, a na srečno je bil sneg dovolj mehak. Roli in Miha sta varno izbirala traso mimo brezen in že smo bili v Krnici.

Poetična vožnja z nekaj potiskanja se je nadaljevala vse do avta. Ta tura je bila zagotovo ena izmed najlepših.

Read More

Dobratsch

Letošnja zima vsekakor ni varčevala z oblaki, meglo in snegom, seveda le kadar sva z Matejem imela proste dneve. Službeno smučarsko tekaško opremo sva postavila v kot, ko je zapadlo okoli dva metra snega. Ni nama preostalo nič drugega, kot da se povaljava po okoliških zimskih nezahtevnih in nenevarnih snežnih poljanah.

Vidljivost je bila podobna kukanju babice skozi sivo mreno, a v duši je veselo igralo. Nekaj prekrasnih zavojev sva vseeno naredila, čeprav je bila snežna porcija podobna krožniku mešanega mesa na žaru.

Po dežju na startu naju je dolina Gail pod Beljaščico pričakala... no, z dežjem.

Povezava na tek na smučeh Go Outdoor.

Read More

Vitranc

Z okna najine začasne zimske hišice sva ogledovala grapo pod Vitrancem. Prav bolna od želje da bi jo presmučala, sva se odločila. Z avtom sva se odpeljala do parkirišča pod nedelujočimi žičnicami. Spodrsavala sva kar po cesti na smučišču, skozi gozd naravnost navzgor proti grebenu in dalje na vrh. Z mojimi žvečilkami sem obupala malo pod vrhom in šla raje peš. Prav nič me ne bi veselilo kotaljenje po strmem poledenelem bregu, z do kolen globokimi sledmi predhodnikov.

Situacija za najino grapo ni bila prav nič rožnata, zato sva odtelovadila proti Podkornu. Skoraj mesec po pokalu Vitranc sva presmučala progo, pravi balzam po rodeu pod zgornjo enosedo. Da bi spojila prihajajočo pomlad z zimo, sva se nič kaj prijetno na pogled potila v kratkih rokavih z zavihanimi hlačnicami. Po kolesarski stezi sva rdečih lic veselo odštorkljala nazaj k avtu. Še pohvala prve ture, ki je varčevala z oblaki, zato sva dodobra napasla oči.

Povezava na alpsko smučanje Go Outdoor.

Read More

Monte Coco / Kovk

Vsi nabrušeni smo se zagrizli v meglen klobuk hribčka nad Ugovizzo.

Nezahtevna smučina nas je po cesti in ob gozdu privedla do vrha, ki se je z več sreče kot uporabe skupnih orientacijskih sposobnosti znašel pred nami.

 

Vrh je bil prekrit s skorjo,nižje pa smo padali skozi ostro skorjo v gnilec. Vsej nekoliko bolj drevesni sorti smučarjev je pomanjkanje mehkobe povzročilo vrh glave težav. Rezali smo meglo in smučino v slogu "vsak začetek je težak".

Da nam vseeno ne bi šlo predobro, je bil hrib prečudovito prekrit s pomrznjenimi sledmi turnosmučarske telovadbe naših predhodnikov.

Izdatno smo okrepili smejalne mišice. Vsekakor priporočamo turo Katja, Matej, Tjaša in Matjaž. 

Povezava na alpsko smučanje Go Outdoor.

Read More

Omiš, plezanje v dolgih športnih smereh

Medtem ko je Matej pridno služil vodniške evrčke v španskih soteskah, sem jaz prav nič manj pridno zapravljala kune. Pri tem so mi seveda pomagali zvesti prijatelji Tjaša, Klemen, Nina in Joža. Najprej smo jo popihali na jadrnico. Pripravljeni na veliko vetra smo večinoma s pomočjo motorja pribrenčali na otok Grgur, kjer so obtičale Titove politične nasprotnice, na sosednjem Golem otoku pa moški del intelektualcev. Med razvalinami občutiš nesrečno zgodbo žensk, da zastane dih. Vsak podrt prostor je posodobljen- zapolnjen s smetmi, kjer se sprehajajo le še damjaki...in prašički-turisti!

 

Počitnice so bile namenjene plezanju, zato smo jo popihali proti hribčkom na Jablanacem. Smeri so bile pravi balzam za dušo, skala pa nam je že prvi dan pošteno obrusila kožo. S Tjašo sva večinoma možema pustili naskok na smer, midve pa sva se pod njima ali v sosednjih smereh zabavali po svoje z mojo zategnjeno ročno zavoro.

Eno noč smo se vrgli kar na plažo. Dekleti sva ciganstvo bolj težko pogoltnili, a na koncu le uživali ob tihem valovanju morja, medtem ko sta bila fantiča navdušena. Konec koncev se z umivanje mogoče res ne sme pretiravati...
Po tehtnem premisleku in popravilu dveh predrtih pnevmatik smo se pridružili ostalim kranjskim AO-jevcem z družinicami v Omišu. Sledilo je zombijevsko plezanje, posledica tedenskih epizod celonočnega tuljenja bistrega in vztrajnega otroka in dirka okrog mezinca ovitih strašev po sosednjem šotoru.

Zadnja dva dneva se je zašiti in otekli mezinec na nogi že tako pritoževal, da mu je na pomoč priskočil še želodec z obračanjem. Morala sem vsaj za pol dneva opustiti plezanje in v udobnih tekaških čevljih skočila raje na trdnjavo Stari grad, nato pa se počila v naslanjač z nogo v zraku. Namesto zaključka pa le še to, da smo odpujsali domov.

Read More