Volarja oz. z glavo skozi zid

Izjemno sva se veselila obiska čeških prijateljev Petra in Kamile in Matejeve sestre Katerine in njenega novega žrebca, Clintona-made in New Zealand. Novopečena soteskarja Kamilo in Clintona smo najprej ogreli v Fratarici, kjer si je Clinton zvil gleženj in si prislužil teden dni "zicledranja" v kampu. Oba sta bila izjemno sposobna, neustrašna, zato smo naredili bojno zasedanje. Gremo v Volarja, napoved je sicer katastrofalna, zato naredimo kar nekaj načrtov pobegov.
Pod vasjo Krn smo pustili avto, drugega pa na parkirišču ob začetku markirane poti, ki vodi pod Gregorčičev slap.

 

V popolni opremi in štirimi nahrbtniki smo odlomastili skozi podrast do prvega spusta po vrvi. Z nogami večino slapu kar odsurfaš po solzki podlagi in se dodobra stuširaš.

Nadaljnjo očividno romantiko nam je preprečil napovedani nevihtni oblak, ki nas je obiskal dve uri prej. Tako nas je ljubosumno vreme izgnalo iz neder matere narave.

Jaz sem se v nevihtnem pišu zakadila po grabnu navzgor, izvohljati prehodnost terena, Matej pa se je spustil še en slap nižje. Skoraj v popolni temi so se mi vsi pridružili na lažjem terenu in kaj kmalu smo prišli na stezo, kakšnih 50 do 100 višinskih metrov nad stanom pa smo prišli na pot. Na cesto smo se priključili pri stari žagi, mogoče mlinu. Matej je skočil po avto, nato pa smo uživali v oblačenje v karkoli smo našli suhega. Majica je nadomestila hlače, le integriran ventilacijski sistem je v hladnem vremenu nekoliko neroden.

Razočarani nad vremenom in navdušeni nad sotesko smo se zedinili, da bo potrebna ponovitev. Navdušeno pričakujeva vaš naslednji obisk!
Druga ponovitev je sledila čez dva dni. Tokrat brez Kamile in Petra, ekipi sta jakost pridala Matic in Clinton.

Tokrat nas je še bolj tuširalo, a časa smo imeli na pretek. Povsod smo "ponovili vajo", a podaljšali do mesta, kjer je označen na skici izhod iz soteske pa sva imela z Matejem zasedanje na štiri oči. Zadnji slap bi bil sicer izvedljiv, ampak z nekaj čarovnijami. Domislila sva se rezervnega plana. Vsak naj bi se samostojno spustil po vrvi dokler bi šlo, nato pa vsakega naslednjega spuščamo od zgoraj, za spodnji konec pa se od spodaj vleče stran od slapu. Na koncu je prevladala želja priljubiti soteskanje vsem. Torej sva se zagnala v breg v iskanju poti. Izstop na položnejša gozdna tla je bil težavnosti "drž se z zobmi za korenince rožc". Nato sva oddričala po sosednjem grabnu dol, mene je gnala radovednost še nekoliko dlje po toku, dokler nisem ugledala nekaj podobnega poti. Izvidnica desnega brega se je izkazala za uspešno, zato sem postavila možica in odhitela po ostale. Tokrat smo se na cesto priključili ob tasi drv, približno 10min nižje od avtomobila. Družbo so nam delali požrešni komarji.

Povezava na soteskanje Go Outdoor.