Nisva zganjala prav nobenega nasilja nad njimi. Prej one grozo pod nama. Njihove gromozanske sence te prav nič sramežljivo zalezujejo po dnu, dokler se ne zdrzneš dovolj. Sede, z zadnjico nad glavo odpreš oči, a pred sabo vidiš le še nejasen repek navihane pikaste ribice.
Tako je v Lepeni pod Velikimi koriti Soče. Od tukaj sva prvi dan namakala vesli vse do Trnovega. Bunkerji so bili še dovolj mokri, da kajaka nista dobila dodatnik skalnih avtogramov. Nižje pod podorom se je brzica nekoliko otežila od mojega zadnjega čofotanja tam okoli. Zadostno ravnotežje in brez težav te brez posebnega znanja nekako splakne skozi. Zavidljivo sem pogledovala Matejevo veslo in to presneto idealno linijo. Če bi se vsaj kdaj malo zmotil...
Torej Matej je pri vseh svojih planiranih linijah ujel idealno ali njen najidealnejši približek (česar moje občudujoče oko sicer ni opazilo). Malo pred sotesko nad Girklico sva se ustavila, da na oko preveriva stanje. Moje se je kar poslabšalo, zato sem z glavo med rameni odnesla čoln na konec. Po bregu sem se igrala profesionalnega fotografa, da malo nakrmim samozavest, alfa samec pa je pridno poziral. Na Girklici oz. Golobarju je občasno zaguncalo, nato pa po olju so Krede oz. Srpenice 2. Sonce je že zdavnaj zginilo za oblaki, pred kratkim pa z njimi vred za gorami. Tako sva odveslala čim hitreje do Trnovega, da je Matej lahko podaljšal še do Podrtega mosta.
Tudi tokrat sem samozavest krepila z brega kot fotograf/reševalec iz divje vode/tekač. Naslednji dan, ko sva nasedla na Srpenici 1, sva našla zagozdeno reševalno vrv nekaj metrov pod počez zagozdenim drevesom na slalomki. Izvleči se ga bo dalo ob malo nižjem vodostaju, zato sva to namero preložila na drugič.
Povezava na reševanje iz divje vode in kajak na Go Outdoor.
Povezava na reševanje iz divje vode in kajak na Go Outdoor.
0 comments:
Post a Comment