Nemčlja

Nekaj časa smo se že dogovarjali, da bi šli konec sezone v Nemčljo, kanjon v dolini Možnice s prekrasnimi slapovi.

Jaz sem bila tam že lani, a smo zaradi obilice vode morali zaključiti pred zadnjo sotesko, ki se začne s 17m in konča z 22m visokim slapom, povezuje. Tako smo sklenili, da je vode zgotovo manj, saj ni deževalo skoraj celo poletje. Natlačili smo opremo v Rolijev Clio in oddrveli. 

Bučanje smo slišali od daleč, zato smo se debelo spogledali in nadaljevali ob potoku vse do izvirov. Skalna katedrala je bila naše vstopno mesto in povsod so se vlekli jeziki vode. Skeptično smo pogledovali po toku, vode je bilo ogromno. Poskusiti ni greh. Z vso ropotijo smo poskakali v prekleto mrzlo vodo. Z vsemi štirimi sem se upirala, da je nastala naslednja fotografija. Drselo je bolj kot na ledu in takoj nam je bilo jasno, da od soteskanja bo bolj sprehod po vodi, kjer se bo to dalo.

Matej in Roli sta ob vrvni žičnici premagala prvo sotesko, jaz sem varovala od zgoraj in nato še pod zadnjo kaskado. Dalje smo obšli sifone in izstopili pod mostom pred zadnjo sotesko. Ogledovali smo slapove z vseh možnih kotov in poz, a na koncu smo se morali zadovoljiti z aquatrekkingom.

Nauk zgodbe: po vsej vrjetnosti so jame pod Jerebico in Rombonem napolnjene s snežnico. Soteska nas bo najverjetneje spustila k sebi po suhi zimi in suhem poletju. Trening tehnike in taktike je vil vsekakor dobe, soteska s slapovi pa čudovita.